Vem, kot bi nanizala kup protislovij, ki nimajo ne repa ne glave.

Toda tako nekako se v resnici pogosto odvijajo različni razvojni procesi tako pri otroku kot staršu - nelogično, protislovno in zmedeno. Saj je težko najti starša, ki ima podstrešje pospravljeno v nulo.  

Tokrat se bom poskušala lotiti velikokrat zelo zapletenega klobčiča procesa separacije od mame. Procesa, ki ga tudi sama v otroštvu nisem uspešno izpeljala do zdravega konca, tako da me zatikanje pri tem pomembnem procesu lovi še danes, ko sem tudi sama mama. Pa čeprav sem se nepopolne separacije zavedla še pred svojim materinstvom in ji namenila veliko truda, da bi jo vendarle uspešno zaključila vsaj kot odrasla ženska.  

PREBERITE TUDI: Kako se lotiti separacijske krize?

Pri svojem raziskovanju psihičnih procesov in delu s starši sem ugotovila, da pri omenjanju nedokončane separacije vedno znova naletim na dva tipična odziva. Na eni strani so tisti, ki se v odnosu z mamo niso počutili varni in ljubljeni, zato nekoga, ki separacije ni uspel zdravo zaključiti ter ima mamo (kasneje pa svojega otroka) "preveč rad", sploh ne razumejo. Kot bi govorila jezik, ki zanj ne obstaja.

Na drugi strani pa se znajdejo tisti, ki imajo po mojem prepričanju zelo podobno težavo s separacijo, vendar še vedno vztrajno trdijo, da to pa za njih že ne velja, saj imajo s svojo mamo (in otrokom) 100 % zdrav ljubeč odnos. Da so v resnici zelo hvaležni in veseli, da niso v tisti prvi skupini ljudi, ki so morali odraščati v odnosu brez tako zelo pomembne varne navezanosti.

Temeljna varnost, ki jo nudi varna navezanost med mamo in otrokom, je res ključna tako za zdrave odnose kot tisto najbolj bistveno - zdravo ljubezen do samega sebe. Toda pri tem ne smemo pozabiti na vlogo očeta in proces separacije od mame, ki gresta z roko v roki.

Tako kot je za otroka pomembno, da se v maminem naročju počuti varnega, sprejetega in uzrtega - torej zdravo ljubljenega, je enako pomembno, da v sebi čuti dovolj poguma, radovednosti in zaupanja v svet, da se lahko odpravi stran od mame v svet in življenje samo. Da se samouresniči kot samostojno in neodvisno bitje. Da zares postane zrel odrasel človek.

In kje se nam zatika tistim, ki imamo s separacijo težave? Vzroki so seveda tako različni kot smo različni ljudje. Zase vem, da sta bili ključni dve reči: to, da sem odraščala brez očeta, ki bi me popeljal stran od mame v svet, in to, da sem od mame dobila skrito in odkrito sporočilo, da je svet nevaren. Tako zelo nevaren, da moraš biti ves čas na preži in oborožen z vsem orožjem, ki ga premoreš. Sicer te lahko zveri, ki se skrivajo v življenjskih nevarnostih in hudobnih ljudeh, požrejo.

Rabila sem več kot 30 let, da sem ugotovila, da je takšen oprezujoč, obramben in pogosto jezen odnos do sveta (in življenja!) zelo utrujajoč. Da življenje ni bitka, kot nas je s povsem ljubečimi nameni učila mama. Da mi ni treba v vsak odnos vstopati kot najbolj oborožen vojak. Da ne rabim vsakega prepričevati v svoj prav in s tem braniti svojega sveta, saj me vsi drugi ne rabijo razumeti, sprejeti in ljubiti. Dovolj je, če to storijo tisti, ki so mi najbliže in predvsem - da to znam in zmorem storiti sama.

PREBERITE TUDI: Kako sočutno prenehati z dojenjem?

Pa mi vsa ta spoznanja niso bila dovolj. Četudi sem se zaradi varne navezanosti z mamo znotraj sebe zares počutila varno, sem več desetletij hrepenela po občutku varnosti v svetu. Svetu, ki sem ga doživljala kot pošast s stotimi glavami.

Pri meni se je torej neizpeljana in nedokončana separacija izrazila kot strah pred svetom. Kar sem ponovno podoživela vsakič, ko sta moji hčerki šli od doma. Kot dojenčici drugi osebi v naročje. Prvič v vrtec in šolo. Na počitnice. Sami v trgovino. Le na obisk k osebi, ki ji nisem povsem zaupala. Ali celo k prijateljici, ki sem ji zaupala, toda seveda ni mama. Mama, ki zna najbolje poskrbeti za varnost otroka. Voham morda idealizacijo mame, ki je tipična sled nedokončane separacije?

Zavedam se, da se bodo ti moji materinski strahovi glede varnosti mojih hčera, ko nista v moji varni ljubezni (Ali je moja ljubezen zares najbolj varna ljubezen, je seveda novo vprašanje za čisto nov blog!), verjetno oglašali vse življenje. Ker je to moja rana. Zabrazgotinjeno tkivo pač nikoli več ni enako kot nikoli ranjeno tkivo. Tega ne morem spremeniti, sem pa lahko pozorna na vse te občutke strahu, ki me zagrabijo vsakič, ko zaznam, da bi lahko bila porušena varnost katere od hčera - fizična ali/in psihična.

Pri nas, ki imamo težave s separacijo se to lahko zgodi zelo hitro. Nesočutna vzgojiteljica ali učiteljica. Nesramen in agresiven otrokov prijatelj. Prevelika množica otrok. Časovna stiska. Pregrob dedek ali celo oče. Mame, ki se v svetu ne počutimo tako varne kot znotraj sebe, potencialne grožnje lahko vidimo tako rekoč povsod. Prav iz te korenine verjetno zrastejo preveč zaščitniške in panične mame.

Kaj torej separacijsko ranjene mame sploh lahko storimo, da bomo to rano čim manj prenesle na svoje otroke? Že to, da se zavedamo te rane, je veliko. Skoraj pol poti. Sedaj, ko vse to vemo, pa je čas, da se tudi same začnemo učiti bolj sproščenega in varno navezanega odnosa ... do sveta.

Kaj lahko storim, da bom svet in življenje lažje doživljala kot varno igrišče z neomejenimi možnostmi za igre vseh sort? Morda pa mi pri tem lahko pomagajo otroci, ki se rodijo z naravnim zaupanjem v svet. 

Čas je, da se tudi odrasli - predvsem tisti ranjeni - bolj pootročimo.