Ko se je moj fantič rodil, je bil tako lep in čudovit. Na prvih sprehodih so ga vse mamice hvalile, ker je tako pridno spančkal. Res je prve mesece samo spal in jedel. Že takoj, ko je pri desetih mesecih shodil, pa se je pokazalo, da je moj sin težko na miru.

Njegovi vrstniki so kmalu začeli izgovarjati prve besede in kasneje tudi peti pesmice, medtem ko moj sin do drugega leta ni znal povedati skoraj nič. Na pregledu pri dveh letih sem zato vprašala pediatrinjo, zakaj moj otrok ne govori, in mi je odgovorila, da morda slabo sliši ali pa je avtist, čeprav je v slednje dvomila. Po njenem mnenju bi naj bilo v roku treh mesecev bolje, če ne, naj greva v razvojno ambulanto.

PREBERITE TUDI: ADHD - Motnja pozornosti in nemirnosti

Ker v treh mesecih sin še vedno ni spregovoril, sva šla v razvojno ambulanto, kjer naju je pričakal zdravnik, ki ga je le tiho opazoval. Sin se je zapodil v kup igrač in jih vse pregledal, nato ga je zdravnik poklical in mu naročil, naj nariše krog. Malo sta se še "pogovarjala" in pregled je bil zaključen. Diagnoza: otrok je hiperaktiven in ima nepravilen prijem svinčnika.

Tako sem enkrat na teden s sinom hodila na obravnave k pedagoginji, čez pol leta so sinu dodelili logopeda kar v vrtcu, s pedagoginjo pa smo zaključili. V tem času se sin seveda ni znal sporazumeti drugače, kot s kretnjami, zato je kdaj tudi kaj potisnil ali storil kaj drugega, da bi pritegnil pozornost.

Na pregledu pri treh letih nam je zdravnik svetoval, da prosimo za odločbo o usmerjanju otroka zaradi govora. Priznam, nič se nisem pozanimala in sem privolila, saj sem želela storiti vse najboljše za svojega otroka. Spet sva odšla v ambulanto na vse preglede - k logopedu, pedagogu in psihologu. Rezultati: ker logopeda že ima, so mu dodelili še dve uri na teden pedagoga in priporočilo, da je v vrtcu en otrok manj v skupini, "ker je ta vaš otrok bolj živ". Na vse sem pristala in bila tiho.

Malo po dopolnjenem četrtem letu (medtem sva logopeda obiskovala enkrat na 14 dni) je sin spregovoril. Sama sem imela občutek, da bolj zato, ker je prišel njegov čas kot zaradi logopedske obravnave. Konec vrtca sem zato pomoč za naprej zavrnila.

PREBERITE TUDI: Nemiren otrok - pomoč naturopatije

Danes je sin drugošolec. Že pri vstopu v prvi razred mi je učiteljica takoj sporočila "Ta vaš pa je živ." Zaradi težav pri matematiki mi je tudi ponudila dodatno učno pomoč, vendar sva račune trenirala kar doma. Matematiko je tako pisal odlično, toda konec leta mi je učiteljica sporočila, da pa je sedaj težava v branju. Med počitnicami sva brala in res je, sin bere bolj počasi, vendar prebere.

Zdaj v drugem razredu pa učiteljica pravi, da sin ne sliši glasov in da bo potrebna pomoč. Res ne razumem, kako je možno, da mora otrok pri sedmih letih vse to že znati: pisati, brati in računati. In koliko težje mora to biti za fante, ki so živi in ne morejo biti pri miru. Mi smo pri sedmih letih šele začeli s šolo.  

V vseh teh letih sem zaradi sinovih težav veliko prejokala. Toda bolj kot vse diagnoze me je prizadel odnos staršev sinovih vrstnikov. Na primer, ko je bil sin star tri leta in sva bila na igrišču ter je mama le sto metrov od mojega sina svojemu otroku pokazala mojega sina in rekla: "Poglej ga. On je žleht."

Ali, ko smo šli na rojstni dan sinovega prijatelja, kjer se je sin igral s prijateljevim zvončkom in zvonil, prijatelj pa je odšel do svoje mame in ji rekel, da si želi, da gre naš sin domov. Prijateljeva mama (sicer učiteljica po poklicu) mu je odgovorila, naj gre sam do mojega sina in mu to pove. Ker sem vse slišala, smo se seveda sami odpravili domov.

Ali, ko so otroke v vrtcu na začetku šolskega leta razdelili v nove skupine in me je na igrišču mama ene deklice vprašala, če je njena hči zares v isti skupini z mojim sinom, ki je tako divji. Obrnila sem se in se razjokala. Ta ista mama mi sicer danes pove, da je moj sin zelo prijazen, toda "živ".

Tudi v vrtec sem po sina vsak dan prihajala s težavo, saj sem vsak dan od vzgojiteljic poslušala, kaj je spet naredil narobe. To me je psihično zelo izčrpalo, tako da danes včasih ne vem, ali bom zmogla devet let osnovne šole. Toda vem, da moram ostati močna kljub vsem tem besedam, ki so globoko prizadele tako mene kot sina. Na srečo imam družino, ki me je vedno bodrila, tudi ko sem k njej vsakodnevno hodila jokat.

PREBERITE TUDI: Vedenjska motnja pri otrocih

Tako se iz dneva v dan borim za svojega zlatega fanta, ki kdaj "nima ušes", ki kdaj kakšno ušpiči, ki je "živ" in divji, toda zdrav fant, v katerega verjamem. Upam, da bom s svojo zgodbo lahko pomagala kakšnemu staršu, ki doživlja podobno.