Pravkar ste že drugič danes doživeli izpad jeze in kričanja pri svojem enoletniku. Nič ne kaže, da bi se ustavil: nadzvočni kriki prebijajo zrak, trgajo ušesa in tresejo šipe. Prvi impulz je, da bi kar pobegnili in se pridružili cirkusu, a to seveda ni mogoče. Mora obstajati boljši način.

 

Izpadi jeze zajemajo vse od cviljenja in joka do kričanja, udarcev, metanja in hlastanja za zrakom. Enako pogoste so pri dečkih in deklicah, pojavijo pa se med prvim in tretjim letom starosti. Nekateri otroci jih doživljajo redno, drugi redko in z dolgimi premori med izbruhi. Značaji otrok so zelo različni – nekateri otroci so bolj nagnjeni k jezi kot drugi.

 

V tem kaosu brcanja in vpitja vas lahko izbruhi jeze popolnoma ohromijo. Toda, namesto kot na prave katastrofe, jih vzemite kot priložnost za učenje.

PREBERITE TUDI: Kako otroku reči – ne!

Zakaj otroci doživljajo takšne izpade jeze?

Tudi otrok z najblažjim značajem ima včasih izbruhe jeze. To so normalen del razvoja in sami po sebi niso slabi. Za razliko od odraslih, otroci nimajo še razvitega zadrževalnega in nadzornega sistema.

 

Predstavljajte si, kako bi se vi počutili, če bi se odločili namestiti neko elektronsko napravo in vam ne bi uspelo, ne glede na to kako zelo se trudite, samo zato, ker ne razumete, kako to narediti. Res frustrirajoče – verjetno bi preklinjali, metali navodila ali preprosto pustili vse skupaj, odšli stran in zaloputnili z vrati. To bi bila različica izbruha jeze pri odraslemu.

Enoletni otroci prav tako poskušajo razumeti svet in ko ne zmorejo opraviti naloge, uporabijo edino orodje, ki jim je na voljo, da dajo duška svoji frustraciji – izbruh jeze.

 

Starši lahko opazimo več osnovnih vzrokov za izpade jeze: otrok išče pozornost, je utrujen, lačen ali mu je neprijetno. Poleg tega so izbruhi jeze pogosto posledica nezadovoljstva s svetom – otrok ne more dobiti določene stvari ali prisiliti starša, da stori nekaj, kar on želi. Frustracija je neizogiben del življenja, ko otroci poskušajo razumeti, kako delujejo ljudje, stvari in njihova telesa.

PREBERITE TUDI:  Kaj storiti, ko otrok besni in trmari?

 

Izpadi jeze so pogosti po prvem letu. Enoletni otroci namreč običajno razumejo več, kot lahko izrazijo. Predstavljajte si, da ne morete izraziti svojih potreb: pojavi se frustracija, ki vodi v izbrih jeze. Ko se govorne sposobnosti izboljšajo, postanejo izbruhi jeze manj pogosti.

 

Naloga, s katero se srečujejo enoletniki, je vse večja potreba po samostojnosti. Otrok želi čutiti neodvisnost in imeti nadzor nad okoljem, to pa je včasih več, kot zmore. Vse to so odlični pogoji za notranji boj, saj otrok misli: "Zmorem sam." ali: "Hočem, daj mi." Ko odkrije, da še vedno ne zmore in da ne more biti vse tako, kot si želi, je pravi čas za izbruh jeze.

 

 

Ko se soočite z izbruhi jeze, ne glede na vzrok, ne pozabite: ostanite mirni. Ne povečujte težave z lastno frustracijo. (FOTO: Freepik.com)

 

Kako se izogniti izbruhom jeze? 

Najboljši način za spopadanje z nenadnimi izbruhi jeze je, da se jim poskušate izogniti. Tukaj je nekaj predlogov, ki vam lahko pomagajo pri tem:

1. Preverite, ali se vaš otrok tako obnaša, ker ne dobi dovolj pozornosti. Za otroka je negativna pozornost (odziv staršev na izbruh jeze) boljša kot nobena pozornost. Navadite se otroka opaziti, ko je priden (time in), kar pomeni, da morate svoj zaklad nagraditi s svojo pozornostjo, ko se primerno vede. 

2. Otroku omogočite, da ima nadzron nad majhnimi stvarmi, kar lahko zadovolji potrebo po neodvisnosti in zatre izpade jeze. Ponudite mu manjše izbire, kot je izbira vrste soka, časa, ko si bodo umivali zobe (npr. pred ali po kopanju).

3. Prepovedane predmete shranite nekam, kjer jih otrok ne bo videl ali dosegel. Tako boste zmanjšali izzive in onemogočili jezo. Seveda pa to ne bo vedno mogoče, sploh zunaj lastnega doma, kjer ne morete nadzorovati okolja.

4. Otrokovo pozornost preusmerite na kaj drugega. Izkoristite kratkotrajno pozornost in mu namesto želenega ponudite nadomestni predmet, začnite z novo aktivnostjo, da nadomestite prepovedano ali zmanjšali frustracijo. Lahko tudi preprosto spremenite okolje - peljite otroka ven ali v drugo sobo.

5. Vzemite si čas za uspeh, medtem ko se otrok igra ali izpopolnjuje novo nalogo. Vedno ponudite starosti primerne igrače in igre. Začnete lahko z nečim preprostim, preden nadaljujete z zahtevnejšimi nalogami.

6. Previdno pretehtajte otrokovo željo ali zahtevo. Je res pretirana? Morda pa tudi ne. Izberite svoje bitke in se prilagodite, ko lahko.

7. Zavedajte se otroških meja. Če veste, da je otrok utrujen, ni najboljši čas za trgovino ali samo še en opravek na hitro.

8. Če otrok počne nekaj nevarnega in ponavlja prepovedano vedenje, potem ko ste mu že ukazali, naj preneha, uporabite časovno prekinitev ali otroka nekaj minut tesno primite v roke. Bodite vztrajni. Otrok mora razumeti, da ste neizprosni, ko gre za varnost.

 

PREBERITE TUDI: Naučite otroka obvladati jezo

 

Ob izbruhih jeze predvsem ostanite mirni

Ko se soočite z izbruhi jeze, ne glede na vzrok, ne pozabite: ostanite mirni. Ne povečujte težave z lastno frustracijo. Otroci čutijo, ko so starši jezni. To le še poveča frustracijo vašega otroka, zato se morate spoprijeti s še hujšim izbruhom jeze. Namesto tega globoko vdihnite in poskusite jasno razmisliti.

Vaš otrok se zanaša na vas in vi ste njegov vzornik. Udarci in klofute ne pomagajo: fizično nasilje otroku sporočajo, da sta sila in telesno kaznovanje v redu. Namesto tega imejte vi dovolj samokontrole za oba.

 

Najprej poskusite razumeti, kaj se dogaja. Ob izbruhih jeze je treba ravnati različno, odvisno od vzroka. Poskusite razumeti, od kod prihaja. Na primer, če je otrok pravkar doživel veliko razočaranje, bo potreboval vašo tolažbo.

Povsem druga situacija je, ko pride do izbruha jeze, ker je bilo otroku nekaj odrečeno. Enoletniki imajo razvite dokaj elementarne sposobnosti sklepanja, zato z razlagami verjetno ne boste prišli daleč. Ignoriranje izbruha je eden od načinov, kako se z njim soočiti – če izpad jeze ne predstavlja nevarnosti za otroka ali druge. Nadaljujte s svojimi dejavnostmi, pri tem pa ne upoštevajte otroka, vendar ga imejte na očeh. Ne puščajte otroka samega. Dovolj je, da se ukvarja s čustvi, ki jih ne more nadzorovati, ni treba, da se počuti zapuščenega.

Če je otrok v situaciji, da med izbruhom jeze poskusi poškodovati sebe ali druge, ga odpeljite na miren in varen prostor, da ga pomirite. To velja tudi za izbruhe jeze na javnih mestih.

 

Starejši otroci pogosto uporabljajo izbruhe jeze, da dosežejo svoje, če so se naučili, da je takšno vedenje uspešno. V šolski dobi jih je primerno poslati v sobo, da se malo "ohladijo". Namesto da bi določili časovno omejitev, lahko otroku poveste, da mora ostati v sobi, dokler ne prevzame nadzora. Ta možnost daje otroku samozavest: otrok lahko s svojimi dejanji vpliva na izid in na ta način pridobi občutek nadzora, ki ga je ob izbruhu jeze izgubil.

PREBERITE TUDI: Ko pride "obdobje trme" ... (BLOG)

Po "nevihti"

Občasno bo imel otrok težave z zaustavitvijo izbruha jeze. V tem primeru pomaga, če otroku rečete: "Pomagal/a ti bom, da se umiriš." Nikoli ne nagradite svojega otroka s tem, da po izbruhu jeze popustite. Vašemu otroku boste s tem samo pokazali, da je bil izpad jeze učinkovit. Namesto tega pohvalite otroka, ker je ponovno prevzel nadzor.

 

Nekateri otroci so še posebej občutljivi po izpadu jeze, običajno takrat, ko vedo, da so se motili. Zdaj je čas, da svojega otroka objamete in ga prepričate, da ga imate radi ne glede na vse.

Kdaj je dobro poiskati pomoč strokovnjaka? 

- Če imate vprašanja o tem, kaj počnete in kaj počne vaš otrok.

- Če so napadi jeze pogostejši ali trajajo dlje, kot bi pričakovali.

- Če ste nezadovoljni s svojimi reakcijami.

- Če kar naprej popuščate.

- Če izbruhi jeze sprožijo veliko slabih občutkov.

- Če izbruhi jeze postajajo pogostejši, močnejši, daljši.

- Če vaš otrok redno poškoduje sebe ali druge.

- Če je otrok destruktiven.

- Če otrok kaže motnje razpoloženja, kot so negativnost in zavračanje, nizka samopodoba ali pretirana odvisnost.

 

PREBERITE TUDI: Trmasti otroci so uspešnejši in bogatejši

 

Pediater lahko išče tudi telesno težavo, ki včasih prispeva k izpadom jeze, čeprav je to redko. Sem spadajo težave s sluhom, vidom, kronične bolezni, govorne motnje ali težave z učenjem.

 

Ne pozabite, da izbruhi jeze običajno niso razlog za skrb in običajno minejo sami od sebe. Ko se otroci razvijajo, ko se izboljšuje njihovo razumevanje samega sebe in sveta okoli njih, se stopnja frustracije zmanjšuje. Manj frustracij in več nadzora pomeni manj izbruhov jeze – in srečnejše starše.

VIR: Roda.hr/Kidshealth.org/Ringeraja.ba