Pristanek v topli poletni klimi je bil blagodejen in končno sem svoj že kar velik trebušček lahko odvila iz toplih oblačil in skočila v poletno oblekico in natikače. Prvih nekaj dni smo preživeli v glavnem mestu Honolulu, ki se nahaja na otoku Oahu. Mesto ima 370.000 prebivalcev in je moderno mesto, vendar mu tropska klima, peščena plaža in sproščeni prebivalci dajejo poseben pridih. Še poslovneži, ki cel dan v kravatah sklepajo posle v visokih stolpnicah, se popoldan ne morejo upreti valovom, primernim za deskanje, ali vsaj posedanju ob plaži.

Ena najbolj znanih plaž na svetu, Waikiki beach, ki se razprostira ob Tihem oceanu, nas je hitro zvabila iz hotela. Klara se je slekla že kar pred hotelom in v spodnjih hlačkah tekla proti plaži. Mi pa za njo. Malčka sta čez nekaj minut vsak s svojo kanglico in lopatko že kopala po topli mivki in vidno uživala. Počitnice kot nalašč za njiju, skoraj celodnevni peskovnik. Mami pa sva medtem skakali naokoli z visokimi zaščitnimi faktorji, da bi vsaj malo zaščitili belo kožo, a že kaj kmalu sva ugotovili, da bo bolje kupiti kar neoprenske majice za celo posadko, saj so le-te dovolj močna zaščita za močno tropsko sonce.

Ko smo se odpravljali na Havaje, nisem utegnila mnogo prebrati, nekaj utrinkov iz življenja na otoku pa sem dobila ob branju prve knjige Baracka Obame, a kljub temu so mi prve dni po glavi še kar hodili stereotipi, ki jih vidimo v filmih. Verižice iz orhidej, aloha in trume turistov. Kaj kmalu smo ugotovili, da so Havaji mnogo več kot to. Osupljivo lepa narava, bogata zgodovina in kultura, kjer se mešata Vzhod in Zahod, nas je hitro očarala. Že izbira restavracij kaže etnično pisanost otokov, kjer prevladujejo Japonci, Polinezijci in Filipinci. Vidno utrujeni in lačni smo po celodnevnem potepanju izbrali japonsko restavracijo, kjer smo ob odlični hrani in družbi nazdravili naši skupni dogodivščini.

Po nekaj dneh mestnega utripa smo si že vsi želeli bolj samotnih kotičkov in smo se tako odpravili na vzhod, kjer smo najeli hišo blizu morja. Najeli smo en velik»rent a car« in dva otroška sedeža, v katerih sta Jun in Klara izmenično protestirala. Prav spomnila sem se na vse prijatelje, ki trdijo, kako avto uspava njihove otroke. No, naša dva spravlja avto v obup in smo zato naše izlete poskusili čim bolj skrajšati. Na srečo je otok majhen in tako smo v enem dnevu prepotovali celo vzhodno obalo otoka. Pot ob obali je prelepa in odpira čudovite razglede na dolge peščene plaže in Tihi ocean. Na eni izmed plaž, ki je znana kot počivališče želv, smo se radovedno ustavili, čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi kakšno želvo zares srečali. Na prazni plaži se je na enem koncu zbralo nekaj radovednežev in ko smo prišli bližje, smo ugotovili, da opazujejo veliko morsko želvo, ki je mirno počivala na toplem pesku. Starejši gospod, za katerega se je kasneje izkazalo, da je član ekipe prostovoljcev, ki na otoku varujejo želve pred vsiljivci, je prijazno odgovarjal na naša vprašanja. Izvedeli smo, da je želva v bistvu želvak Gombo, da je star 30 let in da redno prihaja počivat na to plažo. Ko se želve najejo alg, jim namreč najbolj prija počitek na toplem pesku, saj tako lažje prebavijo zaužito hrano. Na plaži ostanejo ponavadi do večera oziroma dokler jih plima počasi ne zalije, nato pa samo še odplavajo v ocean. Jun in Klara sta bila nad odkritjem navdušena in strinjala sta se, da ostanemo do večera, da bi videli, kako bo želvak odplaval nazaj v morje.

Na poti proti severu otoka so bile zanimive tudi farme, kjer gojijo rakce in jih nato v pomožnih kolibah ob cesti prodajajo. Vsaka od teh postojank ima svoj recept in dan lahko hitro mine v vožnji od ene do druge farme in okušanjem novih receptov ... Rakci z maslom, limono, s česnom, paradižnikom, pekoči in še in še. Se mi zdi, da je Jun najbolj užival prav v tem gurmanskem popotovanju in za ceno slastnih pečenih in kuhanih rakcev potrpežljivo prestal nekaj vožnje v avtu.

Ko nas je na poti premagala še žeja, smo ob cesti kupili sveže kokosove orehe in kar po slamicah popili osvežilno in ravno prav hladno tekočino. Za posladek pa pojedli še sveže narezan ananas in pasijonko. Njami.

Naslednji dan se je del ekipe odločil za potapljanje, midva z Andrejem pa sva Juna in Klaro odpeljala v vodni park, kjer smo prišli ravno pravočasno za predstavo delfinov, ki pa ni namenjena le zabavi, temveč tudi temu, da obiskovalci izvejo čim več o delfinih in kako ohranjati njihovo življenje v naravi. Vsi štirje smo bili navdušeni nad inteligenco teh živali in vragolijami, ki so jih izvajali s svojimi skrbniki. Tudi ostale zanimivosti v parku so vredne obiska, še posebej, če imate otroke, ki obožujejo ribe in morje. Naučili smo se celo nekaj havajskih imen za ribe, spoznali nekaj novih morskih živali in se nato utrujeni odpravili na bližnjo peščeno plažo, kjer je sledilo kopanje do večera. Prav super je imeti dva otroka, sem ugotavljala na glas, ko sem se podila s Klaro in z Junom na plaži. Ko smo obsedeli na brisačah ob malici, nam je Jun ponosno povedal, da bo našemu novemu dojenčku ime Nuku-nuku Naka-naka Apua. Imena se je domislil tako, da je malo pomešal dve imeni havajskih rib. Izbiranje imena bo še zabavno.

SE NADALJUJE NA NASLEDNJI STRANI ...