Draga tašča,

pred enajstimi leti si odprla vrata z nasmehom in odprtimi rokami. Bila si presrečna, da je tvoj najstarejši sin končno prišel na obisk s fakultete in pripeljal celo svojo punco!

 

"Ona je tista," ti je rekel nekaj dni preden sva prispela. Lahko si samo predstavljam, kaj ti je šlo po glavi, ko si brisala prah iz albumov s fotografijami in pripravljala svojo famozno družinsko juho. Te je bilo strah? Nisi se tako obnašala. Objela si me in poskrbela za zabaven vikend.

Jaz, željna narediti dober vtis. Ti, pečat odobritve.

Takoj sem te vzljubila.

 

Seveda je bila med nama naravna napetost, a si jo poskušala zmanjšati. Ure in ure sva hodili in se pogovarjali. Poklepetali sva o družini, naših interesih in željah za prihodnost. Šalili sva se zaradi nogometnih rivalstev in se poglobili v nianse politike. Pogovarjali sva se celo o veri.

Hitro sva se spoprijateljili.

 

Na moj poročni dan se spomnim, da sem gledala svojega moža, kako pleše s teboj. Tvoj obraz je žarel od veselja, a bilo je še nekaj. Žalost? Nostalgija? Negotovost?

Morala bi biti bolj pozorna.

 

Leta kasneje, po rojstvu prvega otroka, si prišla k nam in prevzela naše: čiščenje, kuhanje, pranje. Ponudila si toliko pomoči, da me je sprva prevzela tvoja velikodušnost. Toda tri tedne kasneje je postalo jasno, da ne nameravaš oditi. Na vprašanje o povratni vozovnici si rekla, da je nimaš. "Samo čakala sem, da mi rečeš, da me ne potrebuješ več!" je rekla.

Takrat nisem mogla razumeti, zakaj so me te besede vznemirile. Ampak so me.

 

PREBERITE TUDI: Žal mi je, ker zamujam, ampak jaz sem mama

 

Danes te besede vrtim nazaj. Pravkar si odšla iz moje hiše po tem, kar lahko opišemo le kot obisk iz pekla. Od trenutka, ko si prišla, sem štela minute do tvojega odhoda. Med tvojim celotnim obiskom si kritizirala najino starševstvo, prevzela kuhinjo in se postavila za glavo moje hiše. Kritizirala si me, ker sem zjutraj zbudila moža, da mi pomaga z otroki. Svetovala si mi, da naša disciplinska taktika ne deluje. Spraševala si me celo, ali bom svojega otroka odvadila od plenic.

 

Prisežem, da sem skoraj vrgla kamen v tvoj avto in zavpila: "Nikoli se ne vrni!" Ko si odšla, sem spoznala, da sem bila popoln bedak, ker sem te poljubila na lice in te prosila, da se kmalu vrneš. Kako daleč smo od ležernih sprehodov in domače juhe.

 

Tukaj sedim, razmišljam in poskušam ugotoviti, kaj za vraga se je zgodilo med nama. Zavedam se, da je nekaj tega moja krivda. Slaba sem v postavljanju meja. Ampak to? To je ena. Nočem sovražiti tvoje družbe. Želim ti dati isto milost in ljubezen, ki sem ju bila deležna toliko let.

Torej, glede na to, mislim, da je čas za ta pogovor.

(globok vzdih)

Rada te imam. Spoštujem te. In vem, da si vzgojila dva čudovita otroka. Ampak za božjo voljo, naj zdaj jaz vzgojim svojega.

Vedno sem vesela vaših nasvetov o mnogih stvareh: razprodaji majic pri Ann Taylor, načrtih za počitnice, kje kupiti gume. Najino prijateljstvo je nekaj dragocenega, a obstajajo meje, ki jih ne moreš prestopiti, ne da bi jih poškodovala. Da bo jasno, te meje so narisane z barvicami okoli mojih otrok.

 

To pomeni, da mi ne moreš povedati, kaj naj moji otroci jedo in kaj ne. Ne smeš se smejati dejstvu, da je moj najstarejši otrok še vedno obrnjen nazaj v svojem avtosedežu. Ne smeš mimogrede omeniti, da sta se vaša sinova pri 3 letih igrala zunaj brez nadzora. Ne razglabljaj o tem, da je naš vrtec videti zastarel in zaprašen.

Me slišiš? Upam.

Lepo je, da skrbiš za vse to. Ampak za dobro voljo, to so moje skrbi! Kot mati tega gospodinjstva ti lahko zagotovim, da so najine starševske odločitve premišljene, preverjene in sprejete skupaj. Prepričana sem, da te bo to verjetno šokiralo, vendar tvoja "nežna priporočila" čutim kot obsojajočo kritiko. Saj veš, da ni nič tako intimnega, osebnega ali pomembnega kot vloga starša. S tvojim sinom se trudiva po najboljših močeh. Tvoje nezaželene povratne informacije so kot kritika. To ni dobrodošlo.

 

PREBERITE TUDI: Zakaj UTRUJENE MAME ostanejo budne POZNO?

 

Pa še nekaj je. Vem, da bo bolelo, ko bom to rekla, a tvoja naloga kot starš je opravljena. Tvoj sin je čudovit človek. Ključna beseda: človek. Ni ga treba več vzgajati, mama. In njegovi otroci? Imajo mamo.

Se spomniš, ko si ostala in "samo čakala, da rečemo, da te ne potrebujemo več"? No, pravzaprav te ne potrebujemo več.”

 

Vir: miss7mama