Kako dolgo bi se naj dojil dojenček oziroma otrok ter kdaj je pravi čas za odstavitev od dojenja, smo vprašali Urško Repnik iz spletne šole za starše Veva.si, ki sodobnim staršem omogoča, da do strokovnih vsebin glede nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja dostopajo kar iz domačega naslanjača.

Večina mamic se odstavljanja od dojenja loti okrog 8. meseca dojenčkove starosti. Predvsem zato, da bodo lažje šle v službo po porodniški. Kdaj je pravzaprav idealen čas za odstavljanje od dojenja in ali to velja za vse mame in dojenčke?

Idealnega časa za odstavljanje od dojenja ni in ne moremo postaviti ene ločnice, ker je to odvisno od vsakega doječega para - torej mame in otroka - posebej. Žal je tudi v naši družbi vse prevečkrat slišati napotke, da naj mlade mamice pričnejo odstavljati še pred iztekom porodniške, da bo otrok šel lažje v vrtec in ona lažje v službo, a to sploh ni nujno res. Prehod v vrtec je za otroka čustveno zelo naporen in dojenje bi to obdobje lahko zelo olajšalo. Če otrokovo telo ni v stresu, ima tudi več možnosti, da bo zdrav. Skratka - odhod v vrtec naj ne bo razlog za ukinitev dojenja. Če bi v Sloveniji plačana porodniška trajala tri leta, mame gotovo ne bi odstavljale tako zgodaj. Dojenje je nekaj naravnega in škoda je, če ga omejujemo glede na družbena prepričanja.

Prav tako je zmotno misliti, da se bo dojen otrok težko uvajal ali imel težave z uspavanjem, če je navajen zaspati na dojki. Otroci so prilagodljivi in takoj dojamejo, da vzgojiteljica pač nima dojke, in se uspavajo na druge načine. Tudi argument, da mleka malček ne potrebuje več, stoji ob vrtčevski prehrani, ki je v prvem starostnem obdobju običajno polna mlečnih zajtrkov, na trhlih tleh. Še en tak mit je glede odstavljanja - da bo otrok začel ponoči spati, če se ne bo več dojil, ki pa tudi ne drži.

Na splošno velja, da je dojenje OK, dokler je obema OK. Če se mama po treh mesecih muk in poskušanja vzpostavitve polnega dojenja odloči, da ne bo več dojila, je to pravilna odločitev. In če se dojita pri dveh letih in to ustreza obema, je tudi to prav. Dojenje je povezava med mamo in otrokom, ki naj poteka neodvisno od starosti, vrtca ali uvedene prehrane. 

Kakšen je pravzaprav najbolj nežen način odstavljanja, da bo dojenčku najlažje oziroma ne bo preveč upiranja in težkih občutkov pri mami?

Če so težki občutki pri mami, je dobro, da se najprej iskreno vpraša, zakaj odstavlja. Če je ženska s svojo odločitvijo zares pomirjena, težkih občutkov praviloma ni. Nežen način odstavljanja je počasen, sproten in v skladu z razvojem otroka. Pri nas se dolgo dojenje smatra kot tisto po prvem letu, a narava si je to zamislila drugače. Biološko normalno bi bilo, da bi se otroci dojili do petega ali celo šestega leta. Seveda je to pri nas družbeno nepredstavljivo in nesprejemljivo, ker smo pod vplivom medijev in prehrambene industrije. Kakav za zajtrk je ok, toda dojka pa pač ne.

Pa brez strahu - otrok dojk ne dojema kot seksualni simbol in kasneje kot odrasel ne bo imel travm, ker ga je mama dojila do tretjega leta. Tako da je v resnici tudi to t.i. “podaljšano” dojenje samo dojenje. So pa sicer dojenčki in otroci na splošno precej bolj razumevajoči kot se zavedamo, tako da se zelo hitro prilagodijo na spremembe, kar je tudi meni v tolažbo, ko uvajam kakšne spremembe. Otroci jih pogosto sprejmejo in speljejo lažje kot jaz. 

 

Lahko doječim mamicam zaupaš kakšen "trik", kako se lotiti odstavljanja, da bo vendarle lažje tako za otroka kot mamo?

Pomembna je odločnost - torej mamina jasna odločitev, da bo zdaj prenehala, in iskrenost. Mamam vedno predlagam, da se z otrokom pogovorijo, tudi če imajo občutek, da jih otrok ne razume. Ker na nek način nas otroci vedno razumejo. Otroku povejte, da ga boste imeli še naprej radi, četudi se ne bosta več dojila, pač pa se bosta še vedno božala, crkljala in brala pravljice. Ko gre za odstavljanje od nočnega dojenja, včasih pomaga, da vskoči oče. 

V času odstavljanja od dojenja otroku izkazujte več pozornosti in mu nudite dovolj bližine, s katero se bo potolažil. Vsekakor pa odsvetujem razne trike, kot so nanašanje kislih ali grenkih tekočin na bradavice. Veliko bolje je, da ste do otroka iskreni in mu poveste, da ne želite več dojiti, in potem ohranjate to svojo mejo, ki ste jo postavili. Naj odgovornost ne pade na limonin sok ali obliž, prelepljen čez bradavico.

Foto: Mesec maj

 

Pogosto imajo mame čustvene težave pri odstavljanju od dojenja zaradi strahu, da z odstavljanjem otroku jemljemo ne samo hrano, temveč tudi varnost in ljubezen. Kako se soočiti s temi občutki? 

S temi občutki se je dobro soočiti in zares začutiti, kaj se skriva pod to odločitvijo o odstavljanju. Če gre za družbene pritiske s strani staršev ali vzgojiteljev, mama pa tega pravzaprav ne želi, bo v resnici zelo težko odstavila otroka. Otrok je z mamo neverjetno močno povezan in jo čuti. Ko je mama prepričana in odločna ter v sebi mirna, bo odstavljanje speljala zlahka. Če dvomi v svojo odločitev in odstavljanje razume kot odtegnitev varnosti in ljubezni, se bo temu upiral tudi otrok.

Zato vsekakor spodbujam ženske, da svoje otroke odstavijo takrat, ko to res same začutijo, saj bodo tako zares pomirjene s svojimi občutki. Če se zgodi, da je odstavljanje zaradi izrednih okoliščin nujno, čeprav mama otroka v resnici še ne želi odstaviti, pa je pomembno, da se zaveda, da je dojenje zgolj eden od načinov, kako je povezana s svojim otrokom, nikakor pa ne edini ali ultimativen. Mame, ki ne dojijo, nimajo svojih otrok nič manj rade od doječih mam. 

 

Pa vendar znajo biti mame med sabo zelo obsojajoče, ko gre za dojenje. Zakaj  ženske to pravzaprav počnejo in kako premagati to tekmovalnost?

Res je. Ženska je lahko ženski največja podpornica ali največja nasprotnica. Te obsojajoče reakcije izhajajo iz bolečine in/ali žalosti. Pomembno pa je razumeti, da naši občutki niso odvisni od drugih, ampak samo od nas samih. Če je v nas žalost, ker nam ni uspelo dojiti, bomo vprašanje Ali dojiš? dojele drugače, kot če smo s tem že pomirjene. Drugi niso odgovorni za naše občutke.

Tu bi opozorila tudi na problem socialnih omrežjih, kjer si po eni strani večina dovolimo ogromno. Toda, če bi pred nami stala mamica, ji najbrž nikoli ne bi rekli v obraz Zakaj pa se ne potrudiš bolj za dojenje? Toda tak stavek pa brez težav napišemo. Na drugi strani pa tudi vse napisano preberemo z neko lastno percepcijo, ki je odvisna od našega počutja, izkušenj in bolečin. Tako lahko nekdo popolnoma miroljubno in zgolj spotoma vpraša In, ali dojiš?, nam pa se ob tem v mislih odvrti cel film, kako smo se res trudile za dojenje, jokale in obupavale, pa ni šlo. Zato je treba komunikacijo na socialnih omrežjih vedno vzeti z rezervo. Tudi tam se namreč tekmuje o vsem: kako otrok spi, koliko poje, kdaj shodi in kako je videti.

Kako premagati to tekmovalnost? Ne vem. Najbrž bi se morala vsaka ženska najprej pomiriti sama s sabo. Dojeti in zares začutiti, da je dobra mama točno takšna, kot je, in s tem, kar počne. Nobena mama ni popolna in vsaka naredi največ, kot v danem trenutku lahko. Pa če doji ali ne doji.
  

Morda še kakšen nasvet za vse mamice, ki so ravno v procesu odstavljanja od dojenja?

Ne odstavljajte zaradi nočnega spanja, uvajanja v vrtec ali zato, ker vas čudno gledajo. Dojenje je samo vajina vez in samo vidva sta tista, ki odločata, do kdaj se bosta dojila. Ko pa boste pred odločitvijo, kaj narediti, pa ne pozabite tudi tega, da otrok ne potrebuje najboljše ali bog ne daj popolne mame. Otrok predvsem potrebuje mamo, ki je dobro, kot je to lepo povedal Tomislav Kuljiš. 

 

Več o Urški Repnik in spletni šoli Veva.si najdete na tej povezavi.