Že kratek sprehod po mestnem parku vam bo pokazal pravo sliko: srečali boste mlade družine z enim ali več otroki, mlade družine z otrokom in s kužkom ter pare oziroma zakonce brez otrok, vendar z enim ali več kužki.

Razlaga je preprosta: po začetku življenja v dvoje si veliko parov omisli kužka (ali kakšno drugo domačo žival), ki jima popestri življenje, vnese nekaj odgovornosti in skrbi ter predvsem veliko veselja.

In nato se rodi otrok …

Vsakodnevno rutino je potrebno zgraditi na novo, vanjo pa vključiti tudi zdrav in spoštljiv odnos med dojenčkom/malčkom in živaljo. 

Pomislite že pred porodom

Seveda se vsak odloča po svoje in v skladu s svojimi možnostmi, vendar ni prav, da bi po rojstvu otroka samo zaradi predsodkov žival takoj oddali ali jo skrivali pred otrokom. O tem je treba razmisliti le, če je žival bolna, napadalna do novega družinskega člana, če se naenkrat znajdemo v veliki prostorski ali finančni stiski ali če se pri otroku pojavijo alergije na živalsko dlako.

V vseh ostalih primerih je potrebno že pred porodom razmisliti, kako bomo žival seznanili z novim družinskim članom, da bo sprememba čim lažja. 

Naj spoznava živalski svet

Z mačko, ptičem ali na primer ribami seveda v zgodnji fazi ne bomo imeli težav; šele, ko bo otrok začel plaziti ali hoditi, ga bomo morali naučiti spoštljivega in ljubečega odnosa do živali. Tako na primer ne smemo dopustiti, da bi potrok tolkel po akvariju, saj se lahko ribice prestrašijo (pa tudi nevarno je), nikakor ne sme vleči mačke za rep ali je dvigovati, če tega ne želi (mačke so s svojimi ostrimi kremplji lahko zelo nevarne), tudi ob ptičji kletki ali terariju mora biti miren ter kar se da tih in nežen.

Tudi spoznavanje živali pri prijateljih in sorodnikih je za otroka zagotovo zelo poučno. Zato izkoristite vsako priložnost, da otroka seznanite z novimi vrstami živali. Tudi pred kačami, pajki in drugimi nenavadnimi živalmi mu ne zbujajte strahu in gnusa. Naj jih nežno poboža in doživi prijetno izkušnjo. 

Odnos med otrokom in psom

Posebno poglavje so psi – običajno so zelo navezani na lastnika in se težje sprijaznijo z dejstvom, da je otrok stopil na njihovo mesto. Strokovnjaki svetujejo naslednje: že ko sta mamica in otrok v porodnišnici, naj očka prinese domov del otrokovega oblačila (kapo, bodi, nogavičke) in ga položi pred psa. Razloži naj mu, da to pripada otroku, ki bo čez nekaj dni prišel domov. Pes naj oblačilo dobro ovoha, lahko ga odnese tudi na svoje ležišče in se z njim igra. Tako bo že vnaprej spoznal novega družinskega člana.

Odločilne so tudi prve minute po prihodu iz porodnišnice. Ko stopi mamica skozi vhodna vrata, jo bo kuža najverjetneje veselo pričakal, saj se nekaj dni nista videla. Mamica ga ne sme ignorirati, saj bi s tem takoj pokazala, da je sedaj na prvem mestu otrok. Dojenčka naj za nekaj minut prevzame oče, sama pa naj se posveti psu - ga pohvali, da jo je pridno čakal, se z njim igra ali mu ponudi priboljšek.

Nato mu lahko previdno in počasi predstavi otroka. Lupinico z dojenčkom postavi na tla, prime psa in ga približa otrokovim nogam. Pes bo začel otroka ovohavati, mogoče ga bo tudi polizal, pri tem pa se bo spomnil njegovega vonja z oblačil iz porodnišnice. Počasi ga lahko ovohava po telesu, le stik z otrokovo glavo mu ob prvem srečanju še nežno preprečite.

Pes bo zagotovo otroka sprejel v svojo zaščito in mu bo naslednjih nekaj dni sledil. Pogosti so primeri, ko pes leži ali spi tik ob otroški postelji, preganja obiskovalce in se nasploh obnaša zelo zaščitniško. Otrok bo rasel skupaj s psom, naučil se bo osnovnih pravil, kako lahko in kako ne sme ravnati, postala bosta prijatelja in zaveznika.

Pomembno opozorilo: Tudi če je hišni kuža lepo sprejel novorojenčka, ju ne smete nikoli pustiti povsem brez nadzora! Otrok naj leži v ograjeni postelji ali na mestu, ki ga pes ne more doseči. Le ko je odrasla oseba v bližini, se lahko otrok in pes igrata in dotikata. Zelo pomembna so tudi redna cepljenja, veterinarski pregledi in skrb za čistočo in zdravje psa. 

Otrok in tuje živali

Na sprehodu se pogosto zgodi, da srečamo sprehajalca s psom, ki ga ne poznamo, zato tudi ne vemo, kakšen je njegov odnos do otrok. Mogoče je kdaj doživel slabo izkušnjo in otrok ne mara, lahko je napadalen ali pa povsem krotek.

Zato nikoli ne smemo dopustiti, da bi se otrok kar zapodil v psa. Najbolje je, da se ustavite in pustite, da pride pes k vam, lastnika pa povprašate, ali je pes prijazen do otrok. Potepuškim ali neznanim živalim brez lastnika pa se je bolje ne približevati.

Kaj storiti, ko nas je strah psov?

Živali moramo spoznati, jih vzljubiti, razumeti in takrat naš strah dobi čisto male oči ali pa popolnoma izgine. Svetujemo tudi ogled pasje ali mačje razstave, ki lahko zelo pomaga pri premagovanju strahov. Gospa Martina, mamica 7-mesečne Kaje, nam je zaupala svojo "pasjo izkušnjo":

"Z vozičkom sem skoraj vsak dan na sprehodu v parku, kjer je veliko sprehajalcev s psi. Mimo pride gospa z velikim, zares velikim psom. Pes bi rad pogledal v voziček, jaz pa zaledenim od strahu. Sprehajalka mi reče: Nič ni hud, naš ne grize! Kaj naj naredim? Najrajši bi kar odpeljala, pa vem, da gre za moj strah, ki ga nočem prenesti na otroka."

Kinolog Milan Lipnik odgovarja: "Ne zanašajte se na zagotovila nepoznanih mimoidočih, če niste sami prepričani v prijaznost kužka, saj za to potrebujete znanje in izkušnje. Enostavno vsakega zavrnite, da se bojite. Najprej morate počasi prebroditi strah pri sebi, šele potem lahko pokažete otroku vse lepote, ki jih daje kuža ali katera druga žival. Otrok in kuža imata zelo močan instinkt, tako da oba začutita, da se bojite, kar pa ni dobro. Kako se torej spopasti s strahom? Dobro je prebrati knjigo o kužkih, da boste lažje razumeli, kako delujejo, kdaj so veseli in kdaj napadalni. Začnite se navajati na male kužke, najprej sami, šele nato z otrokom. Poiščite prijatelje in znance, ki imajo domačo žival, in začnite pri njih, saj jim lahko zaupate. Lahko se tudi oglasite v kakšni pasji šoli, kjer vam bodo znali pomagati in svetovati." 

Živali v vrtcih

V vrtcu brez živali seveda ne gre. O njih se pogovarjajo, pojejo, berejo pravljice, jih rišejo, izdelujejo, obiščejo na kmetiji ali v azilu/živalskem vrtu, nekaj pa jih lahko imajo v svojih igralnicah. Vendar, seveda, ne vse. V vrtcih so lahko samo živali, ki so v zaprtih posodah: akvarijih, terarijih in akvaterarijih, vsako leto pa morajo biti pregledane pri veterinarju. Ostale živali (kužki, muce …) zaradi možnosti prenosa infektov in zahtevnega vzdrževanja niso primerne. 

In kaj pravijo mamice z domačimi ljubljenčki?

•  Psička je napovedala porod. Med nosečnostjo sem imela občutek, da je postala moja psička terierka veliko mirnejša, na sprehodih bolj vodljiva in ubogljiva – kot bi vedela, da ne morem tekati z njo in jo loviti. Nekaj dni pred napovedanim terminom poroda pa je bila nemirna, kar nadležna, kar naprej je hotela biti v moji bližini, najraje kar na meni. Mislila sem, da ima pač svoje muhe. Potem je postalo že kar nevzdržno – ves večer je cvilila v prazno, me okupirala in se mi motala med nogami. Mislila sem celo, da mora na potrebo, zato jo je fant pozno zvečer še enkrat peljal ven. Tudi ko sva šla spat, se psička ni umirila. Zaradi nje nisem mogla zaspati, saj je želela biti pri meni, kar ni njena navada (vedno zaspi na svoji blazini). Postajala sem jezna, saj sem bila utrujena in sem hotela zaspati, ko mi je odtekla voda … Takrat je skočila k meni na posteljo in me začela lizati po roki. Med potjo v porodnišnico sva jo oddala pri mojih starših, a se je branila in ni hotela iz avta. Mama mi je povedala, da je bila vso noč nemirna in ni zaspala, umirila se je šele proti jutru – ob približno tistem času, ko sem jaz rodila. Prepričana sem, da je čutila moj porod in mi želela povedati, naj se pripravim. Otroka je odlično sprejela, nikoli nismo imeli težav. Mamica Petra

• Imamo se radi. Kot otrok sem imela vedno veliko živali, ki sem jih dobila pri prijateljih ali rešila pred zapuščenostjo. Imeli smo hišo in velik vrt, zato so mi starši dovolili psa, več muc, zajčke, hrčka, celo gosko in mini pujska smo imeli. Zdaj živim s svojo družino v 3-sobnem stanovanju z balkonom. Otroka sta stara 3 in 5 let, kar je ravno prava starost, da si vsak dan zaželita kakšno novo domačo žival. Poleg moževega akvarija in našega kanarčka imamo še majhnega psa. Otroka lepo skrbita zanj, pa tudi on ju je sprejel v svoje krdelo. Takoj po prihodu iz porodnišnice je že ležal na kavču, medtem ko sem dojila, na sprehodu z vozičkom je bil vedno ob meni, otrokoma je dajal oporo, ko sta shodila. Ne predstavljam si, da bi živeli brez živali! Mamica Mojca

 

Članek, objavljen v Mama in dojenček

 

Preberi še:

Kaj nas lahko naučijo otroci