Razširjenost depresije je različna glede na starost otroka, predvsem pa je prisotna v populaciji otrok z različnimi nevrološkimi ali pediatričnimi boleznimi. Vzrok depresije pri slednjih je predvsem v hospitalizaciji in separaciji od staršev. Za depresijo pri otrocih so značilne predvsem somatske težave, razdražljivost in socialna izolacija. Pogosto so pridružene tudi motnje spanja in hranjenja. Depresija tako odraslega, kot tudi otroka prizadane celostno. Vpliva na otrokovo telo, na misli, na čustvovanje, na vedenje ter na medsebojne odnose.

 

Kako prepoznati depresijo pri otroku?

Depresijo pri otrocih lahko hitro spregledamo predvsem ker so nekateri znaki depresije drugačni kot pri odraslih osebah. Za diagnosticiranje depresije obstaja sicer širok spekter diagnostičnih orodij. Predvsem je potrebno prepoznati ali gre resnično za motnjo razpoloženja ali so morda starši zaskrbljeni ker se spreminja otrokovo vedenje glede na njegove razvojne faze. Pri otrocih in mladostnikih je včasih namreč težko ločiti normalno fazo odraščanja od depresivnosti. Raziskujemo tudi ali je depresivno razpoloženje prisotno le pri otroku ali bi bilo pomembno vključiti v zdravljenje tudi katerega od družinskih članov. Za končno diagnozo depresije preverimo tudi pogostost, intenziteto in trajanje depresivnega razpoloženja.

Čeprav je zaradi spreminjanja vedenja otrok skozi odraščanje težko ločiti med prehodnim nihanjem razpoloženja in depresijo kot motnjo, je ob nenadno spremenjenih vedenjskih vzorcih in kadar pediater izključi druge bolezni, možno, da spremenjeno vedenje kaže na depresijo.

Depresija ima pri otrocih svoje specifičnosti glede na psihološki in biološki razvoj otroka.

V kolikor gre pri odraslih osebah z depresijo za znatno izgubo teže, se pri otrocih ta pogosteje izraža skozi nedoseganje predvidene teže glede na starost otroka. Prav tako naprimer depresivno razpoloženje pri odraslem, pri otrocih lahko zamenja razdražljivost. Najkrajši čas trajanja za postavitev diagnoze je pri otrocih skozi opazovanje in spremljanje simptomatike okoli leto dni.

 

Na katere znake in simptome bodimo pozorni?

Pozorni bodimo na naslednje znake depresivnega vedenja ali razmišljanja:

- Ali vaš otrok joka več kot prej

- se morda hitro razjoče ob filmu, brez da bi vedel zakaj

- otrok govori o tem, da je žalosten, prazen znotraj sebe

- življenje se mu zdi nesmiselno, nima upanja v prihodnost in zaupanja v ljudi

- otrok doživlja močne občutke krivde

- otrok se težko uspava, če se prebudi težko zaspi nazaj

- izguba zanimanja za prej priljubljene aktivnosti

- veliko časa želi otrok preživeti sam, izogiba se druženju

- spremembe v načinu prehranjevanja (prenajedanje oz. zavračanje hrane)

- ali je otrok pogosteje kot prej utrujen in se težko vključi v aktivnosti

- otrok omenja, da bo odšel zdoma, zapustil prijatelje, šolanje

- otrok je destruktiven do sebe (samopoškodovanje ter misel na samomor).

Depresiven otrok je videti žalosten, govori z monotonim glasom, gibanje je upočasnjeno, je osamljen. Tak otrok samega sebe pogosto opiše z negativnimi besedami “neumen sem, nihče me ne mara”. Pogosto je pri otrocih depresija skrita tudi za somatskimi motnjami kot so glavobol in bolečine v trebuhu. Pri otrocih z depresijo pogosto najdemo tudi različne fobije, nezmožnost uživanja v dejavnostih, spremembo teže in pretirano zaspanost. Depresivni otroci ne želijo v šolo, so utrujeni, se pretirano oklepajo staršev ali se brez razloga bojijo različnih stvari, na primer tega, da bosta starša odšla ali umrla. Z odraščanjem, ko vse bolj prihaja do izraza slaba samopodoba, pa se depresija izraža tudi z apatičnostjo, razdražljivostjo, občutki krivde, anksioznostjo in slabo koncentracijo. V adolescenci klinična slika depresije postaja vse bolj podobna tisti pri odrasli osebi. Pojavijo se tudi misli na samomor, zloraba alkohola ali drog z namenom olajšanja čustvenega trpljenja. Tudi povečana agresija mladostikov, zavestno kršenje norm in pravil, težave z avtoriteto so lahko pravzaprav le prikrita depresija.

 

Pri kateri starosti že lahko govorimo o depresiji pri otroku?

Majhnim otrokom težko diagnosticiramo depresijo ker ni zadostne verbalne komunikacije, ni dovolj informacij o intrapsihičnem doživljanju. Tako si pri diagnostiki pomagamo z neverbalnimi znaki kot so obrazna mimika, telesni gibi, opazovanje njihove pozornosti. Pri šolskih otrocih je diagnostika jasnejša ker je možna boljša izmenjava informacij, otrok lahko opiše svoje občutke, misli in težave.

 

Kaj so možni sprožilci depresije? 

Tako kot pri odraslih osebah, ima depresija tudi pri otrocih možen širok spekter vzrokov za nastanek depresije. Lahko so biološki, genetski, pretekli travmatski dogodki, izguba bližnjega, stres, neurejeni in konfliktni odnosi v družini ipd. Med najpogostejše vzroke za nastanek depresije pri otroku štejemo biološke vzroke ter vzroke vezane na odnos “otrok-starš” oziroma na odnos “otrok–njegova okolica”.

 

Kako pomagati otroku z depresijo?

Biopsihosocialni pristop ima pri zdravljenu depresije otrok in mladostnikov ter tudi odraslih največ zagovornikov. Izraz »biopsihosocialni« poudarja neločljivo medsebojno povezanost bioloških, psiholoških in socialnih faktorjev pri zdravljenju.

 

Individualna psihoterapija vključuje vse tehnike in metode, ki so fokusirane na depresivne simptome, poseben povdarek je na otrokovem odnosu do samega sebe. Vrsta terapevtske tehnike je odvisna od razvojne stopnje otroka in njegove sposobnosti razumevanja. “Igralna terapija” je zelo učinkovito orodje kadar je zaradi razvojne faze verbalna komunikacija še neučinkovita.

 

Pri otrocih se uporablja več različnih tehnik, ki temeljijo na “transferju”, ki govori pomembno zgodbo o odnosih iz preteklosti, kakšne odnose je imel otrok z njemu pomembnimi osebami. Fokus terapije je tako usmerjen predvsem na medsebojne odnose. Terapevti se poslužujejo kreativnih tehnik kot so: uporaba risbe, igre z lutkami ali živalmi, pripovedovanje zgodb. Terapija temelji na podpori, empatiji in samoopazovanju. Pomembno je, da je terapevt dobro uglašen na svojega klienta, da lahko menja pristop in tehniko glede na situacijo ter skozi to spremlja otrokovo možnost napredovanja v terapevtskem procesu. Psihoterapija otrok in mladostnikov temelji tudi na prepoznavanju in spreminjanju mišljenja, predvsem v odnosu do sebe, saj depresija prikazuje negativno sliko sebe. 

Skupinska terapija otroku omogoča, da lažje izrazi svoja čustva ter vzpostavi empatijo z drugimi člani skupine ter zgradi občutek varnosti in sprejetosti v skupini.

Starši so prav tako zelo pomemben člen v procesu terapije z otrokom. Skozi sočasen starševski trening se učijo kako se pogovarjati z svojim otrokom, kako otroka poslušati. Pogosto namreč pri otrocih z depresijo prepoznavamo neustrezne družinske medsebojne odnose. Smotrno je, da se v terapijo vključi celotna družina s ciljem izboljšati medsebojne odnose. 

Depresivna stanja pri otrocih in mladostnikih se, v izjemnih primerih in v kolikor je res nujno, zdravi tudi z psihofarmakološkimi zdravili kot so antidepresivi in stabilizatorji razpoloženja.

 

Kam se obrniti po pomoč? 

Obrnete se lahko na “Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše” v Ljubljani, Mariboru ali Kopru. To je javni zavod, strokovna ustanova, namenjena varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Psihologi, pedopsihiatri, specialni pedagogi, pedagogi, logopedi in socialni delavci pomagajo otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj. 

Razvoj psihoterapije pa je prinesel tudi v slovenski prostor številne psihoterapevtske šole, ki temeljijo na različnih teoretičnih konceptih: psihoanalitična, vedenjsko-kognitivna, humanistično-eksistencialna, sistemska družinska terapija in druge. Namen psihoterapije je skozi pogovor in različne tehnike samospoznavanja doseči spremembo v posameznikovi osebnosti, v vedenju in čustvovanju. Potrebe po tovrstni pomoči otrokom, mladostnikom in njihovim staršem so vse večje. Za pomoč se obrnite na psihoterapevte, ki so specializirani za delo z otroki in mladostniki. 

Staršem za širši vpogled v depresijo priporočam knjigo “Depresija za telebane”, avtorja: Smith in Elliot. Mladostnikom v samopomoč pa odličen priročnik z naslovom “Ko nič več ni važno”, avtor: Bec Cobain.

 

Če imate vprašanje za specializantko psihoterapije Lauro Tratnik, ji ga lahko zastavite TUKAJ.