-»Pusti prižgano luč,« mi reče, ko po prstih odidem iz sobe.

- »Zakaj, draga?«

- »Ker.«

- »Pa ne, da se tako veliko dekle boji teme?«

- »Prosim, pustite prižgano,« ponovi.

- »V redu, ampak komarji te bodo pojedli, samo da veš.«

- »Naj me. Mama?«

- »Prosim?«

- »Se ti česa bojiš? Zares, zares bojiš?«

- »Kdo, jaz? Mama se ničesar ne boji, dragica.«

 

Mama se ničesar ne boji. Razen tega, da boš odrasla preden te bom lahko zares objela in poljubila ter boš prehitro »ušla«. Bojim se, da se ne boš spominjala skupnih trenutkov in da bodo naša skupna leta zbledela kot star papir. Bojim se, da te bo jutri začela »metati« puberteta in da te bo težko imeti rad, da bom gledala v tvoj obraz in iskala sledi tistega žlobudravega bitja, ki je nekoč davno tekalo po hiši, skakalo po postelji, se smejalo.

 

PREBERITE TUDI: Ko materinstvo boli

 

Bojim se, da se me boš sramovala

Bojim se, da mi boš nekega dne začela očitati tiste stvari, ki jih hčerke običajno očitajo svojim mamam, nezadovoljna s svojim videzom v ogledalu, vsa nesrečna zaradi vseh tistih nesreč, ki nekako pridejo zraven, ko imaš petnajst, šestnajst let. Da boš sovražila svoj nos in zanj krivila mene, ker tvoj nos izgleda takšen kot moj.

 

Bojim se, da boš začela bežati od mene, kot da bi bila kužna, da se me boš sramovala, da se ne bova več niti pogovarjali niti objemali kot sedaj, da ne boš pritekla v hišo, vrgla torbo na tla in mi vsa zadihana rekla: »Veš kaj se je danes zgodilo v šoli?«.

 

Bojim se, da se boš zapirala vase

Bojim se, da se boš skrivala pred mano, da mi boš lagala, se zapirala vase, da ne bom več zaželen gost v tvojem svetu, v tvoji sobi. Loputala boš z vrati, govorila v jeziku, ki ga ne razumem, jokala za vsako malenkost, uveljavljala svoje pravice, odhajala brez pozdrava, kljubovala brez razloga.

Strah me je, da se boš spremenila, tlačila stvari pod posteljo, pometala moje srce pod preprogo, povsod puščala nered – raztresene drobtine, prazen jogurtov lonček, papirčke od žvečilnih gumijev. Da se boš obilno ličila z mojimi ličili, oblačila moje stvari ne da bi me prej vprašala, nasprotovala, dokazovala, da si močnejša.

 

Bojim se, da se boš zaprla vase in te ne bom več mogla najti. Da boš prekinila pogovor po telefonu vedno, ko bom vstopila v tvojo sobo z izgovorom, da nekaj iščem. Iščem tebe, a ti boš vedno bolj oddaljena od mene. Tako kot sem jaz to počela svoji mami in ona svoji in tako dalje.

Strah me je, da bom govorila, ti pa me ne boš slišala. Da boš, zaradi nasprotovanja meni, počela stvari proti sebi. Da te bo na hitro zmedel en napačen fant, mulc, ki si te ne zasluži, ki ne bo znal ljubiti vsake tvoje pege na obrazu in da ti bom zaman govorila, da »ni zate, draga, lahko dobiš boljšega«.

 

Bojim se, da me ne bo ob tebi, ko ti bo najtežje

Bojim se, da te bo nekaj bolelo, ti pa mi tega ne boš povedala . Bojim se, da boš nekega dne ležala sama, v neki tuji temi in ne bo nikogar, da bi ti prižgal luč.

Bojim se, da bom neke soparne junijske noči ob deseti uri strmela v uro in se spraševala, zakaj te še ni. Da mi bodo skozi glavo švigale vse tiste strašne slutnje, ki jih imamo mame. Bojim se, da te bom poklicala, samo toliko, da te slišim in da mi bo vljuden ženski glas na drugi strani rekel, da »klicana številka trenutno ni dosegljiva«.

 

Bojim se, da me ne bo ob tebi, ko ti bo najtežje. Da me ne bo niti, ko ti bo najlepše. Strah me je, da me boš vse manj potrebovala in da me boš odvrgla kot staro, pretesno kožo. Bojim se, da bodo šla mimo leta, preden me boš spet pogledala in v meni prepoznala sebe. Preden boš opazila, da si na isti način popravljava lase s čela, se na isti način smejiva, dvigava obrvi, soliva juho, se mrščiva, ko nama nekaj ni všeč in da bo šla mimo ledena, kamena in bronasta doba preden boš ugotovila, da sva si podobni bolj kot lahko in želiš verjeti.

 

PREBERITE TUDI: Normalno je, da starši delamo napake 

Bojim se, da boš videti kot jaz.

Bojim se, da boš videti kot jaz. Da boš nosila isto trmasto črto, sled na čelu, po kateri te bodo prepoznali in ti govorili, da si »ista mati«. Bojim se, da te bodo zaradi tega nekatere stvari drago stale in boš večkrat šla »na led«, da te bo izučilo.

Bojim se tudi, da ne boš videti kot jaz. Da ne boš znala objeti tako kot objamem jaz. Da se ne boš veselila življenja kot se ga veselim jaz. Da boš v želji, da bi se čim bolj oddaljila od mene, tvoje sitne, dolgočasne, naporne, posesivne mame, pobegnila tudi od sebe. Strah me je, da ti ne bom mogla povedati, kako zelo te imam rada.

 

Tako, tega se boji mama. In to, čisto zares, zares.

 

Autor: Duda Alapača, Lepotaizdravlje.rs na Ringeraja.rs