O cepljenju smo tokrat govorili s Špelo Urbanc, članico Civilne Iniciative za Prostovoljno Cepljenje, in na to v Sloveniji kar rutinsko opravilo pogledali nekoliko drugače.

Zakaj se cepimo?

Cepljenje je v svoji osnovi ukrep, katerega namen je telesu predstaviti oslabljeno ali mrtvo obliko povzročitelja bolezni (virus/bakterija), da telo razvije protitelesa proti tej bolezni. Celotna teorija temelji na tem, da število protiteles določa stopnjo imunosti, torej več protiteles = manjša možnost za obolenje. V slovenskih medijih stroka znova in znova ponavlja mantro, da je cepljenje učinkovit in varen javnozdravstveni ukrep. To žal ne drži, saj ni tako učinkovito, še manj pa varno, kar je iz dneva v dan bolj jasno.

 

Kaj je resnica – koliko so cepiva učinkovita?

O stopnji (ne)učinkovitosti cepiv je pravzaprav zelo težko govoriti. Cepiv na svetovnem trgu je ogromno, samo v Sloveniji imamo na voljo okoli 50 različnih cepiv za 22 različnih bolezni. Znanost si ni enotna, saj je kvalitetno opravljenih in metodološko ustreznih raziskav v to smer izjemno malo. Starši si v fazi informiranja in odločanja o učinkovitosti cepiv lahko pomagajo s proučitvijo uradnih dokumentov, v katerih so natančno popisane posamezne epidemije in je med podatki vpisan tudi odstotek precepljenosti v teh obolelih skupinah ljudi. Če bi bila cepiva resnično tako zelo učinkovita, kot jih predstavlja slovenska stroka, bi v epidemijah obolevali večinoma necepljeni ljudje. Realnost je nekoliko drugačna. Ne samo, da v epidemijah zbolevajo večinoma polno cepljeni ljudje, obstajajo celo epidemije, ki so izbruhnile v popolnoma precepljenih skupinah! Tak primer se je leta 1984 zgodil na srednji šoli v Illinoisu, zbolelo je 411 otrok, vsi polno cepljeni, državne institucije so zadevo popisale in ugotovile, da izbruha ni mogoče pojasniti. Kako naj si starši razlagajo tovrstne informacije?

 

In zakaj naj bi bila cepiva nevarna?

O (ne)varnosti cepiv je mogoče govoriti malo bolj prepričano, saj se posamezne sestavine cepiv pojavljajo tudi v drugačnih okoliščinah, npr. v hrani, v kozmetiki, v čistilih, zato je raziskav na to temo več. Vseeno pa jih je bistveno premalo, da bi bili lahko prepričani, predvsem pa so preširoko usmerjene, puščajo preveč dvoma. Tak primer je recimo povezava cepiva-avtizem. Študij, ki na povezavo namigujejo, je veliko, obstajajo pa tudi take, ki to teorijo ovržejo. Pa vendar oboje uspejo povedati le, da avtizem mogoče je posledica cepljenja, mogoče pa tudi ni. Težko se je orientirati in znajti med vsem balastom, ki ga ponuja internet, sploh za starše z majhnimi otroki, službami in obveznostmi, ki so v tematiki cepljenja novinci. Ko govorimo o varnosti cepiv, se je morda bolj smiselno samo ozreti okrog sebe. Če dvomimo o povezavi med cepivi in avtizmom, še nismo videli otroka, ki nekaj ur po cepljenju razvije prve simptome motenj avtističnega spektra. Nismo videli, kako se otrok preneha smejati, čebljati in izgubi očesni stik, kako tekom mesecev nazaduje v razvoju oz. komaj dosega mejnike, potem pa leto, dve, tri pozneje končno prejme diagnozo motnje avtističnega spektra – njeno povezavo s cepljenjem je praktično nemogoče dokazati, pa čeprav je to edini logičen zaključek, saj je minilo že toliko časa.

 

Kaj pa cepljenje in imunski sistem?

Otrokov imunski sistem se postavlja vsaj do 3. leta starosti. V tem obdobju deluje drugače od imunskega sistema odraslih ljudi. To se lepo vidi pri otroških alergijah, ki ponavadi izzvenijo ravno do 3. leta. Zaradi drugačnega delovanja tudi alergološki testi v tem obdobju niso zanesljivi. Znanost ve o delovanju dojenčkovega imunskega sistema izjemno malo, pa vendar je otrok prvič cepljen že pri treh mesecih! Kaj se v otrokovem telesu dogaja po cepljenju, je nemogoče vedeti, a s pomočjo dosedanjih dognanj lahko povežemo določene zaključke.

Hud problem pri cepivih je recimo aluminij, ki je v cepivih uporabljen kot adjuvans – povzroči, da otrok burno reagira na antigen (mrtev ali oslabljen povzročitelj virusa). Ta aluminij je vbrizgan v mišico, poleg tega je pa še vezan na antigen, zato ga otrokove ledvice nikakor ne morejo izločiti. Namesto tega aluminij opravi svojo nalogo, potem pa prosto potuje po telesu, dokler se ves ne odloži v otrokovih možganih, ki so zaradi prepustne membrane za to še posebej dovzetni. To se zgodi v tednih po cepljenju, ko starši niso več pozorni na morebitne stranske učinke. Tudi študije, ki beležijo stranske učinke cepiv, otroke spremljajo prekratek čas po cepljenju, da bi bile lahko priča posledicam v možganih naloženega aluminija. Ker je aluminij znani živčni strup, povzroča nevrološke motnje, kot so recimo motnje avtističnega spektra, jezikovno govorne napake, povezuje pa se tudi z alzheimerjevo boleznijo.

 

Človekov imunski sistem je najbrž dandanes obremenjen bolj kot kdajkoli v zgodovini človeštva. Na vsakem koraku se srečujemo s kemikalijami in toksini, zato je plod že v času nosečnosti izpostavljen nevarnostim. Ko se otrok rodi, se izpostavljenost nadaljuje. Hud problem danes je nova moda, da otroci niso dojeni – veliko žensk je prepričanih, da nimajo mleka, da niso sposobne dojiti, skratka otroci končajo na adaptiranih formulah. Od mamice ne dobijo odlične popotnice protiteles in drugih pomožnih snovi, ki bi jih v prvem letu življenja ščitila, temveč so z adaptiranim mlekom izpostavljeni še več toksinom, saj so mlečne formule dober vir aluminija in drugih škodljivih snovi. To se ves čas nalaga in nalaga in pademo v začarani krog.

 

Ali cepljenje res oslabi imunski sistem?

Ker je otrokov imunski sistem stalno obremenjen že iz okolja, je cepljenje za telo hud šok, ki se odraža v zmanjšani odzivnosti imunskega sistema; otrok je nekaj časa po cepljenju bistveno bolj dovzeten za okužbe. Študije dokazujejo, da so cepljeni otroci bistveno bolj bolni od necepljenih. V originalnih navodilih proizvajalca za posamezna cepiva so navedeni stranski učinki, kot so okužbe dihal (bronhitis, bronhiolitis, sinusitis, laringitis, astma) in vnetje ušes, kar danes pogosto pesti naše malčke. Oštevilčene otroške bolezni (peta, šesta) so danes zelo pogoste, starejše generacije pa zanje niso še nikoli slišale. Je naključje, da so simptomi strašno podobni ošpicam in rdečkam? Telo mora strupe nekako izločiti in bolezen telesu omogoča čiščenje ter nov začetek, kot se v naravi pojavljajo požari, da zradirajo staro in bolno ter tlakujejo pot novemu in zdravemu. Če telesu stalno dovajamo nove toksine, ki jih mora izločiti, je telo večkrat bolno, v poskusu, da se očisti. S cepljenjem otrok prejme gigantsko pošiljko toksinov, zato so kronična obolenja pri cepljenih otrocih veliko pogostejša. Stranski učinki zajemajo poleg kroničnih obolenj še avtoimune bolezni, alergije, nevrološke motnje, meningitis, encefalitis, vročinske krče, epilepsijo, celo smrt. Japonska je z ukinitvijo cepljenja zmanjšala pojavnost sindroma smrti v posteljici za dve tretjini. Države z največ odmerki cepiv imajo najvišje stopnje sindroma nenadne smrti v posteljici in avtizma. Stranski učinki definitivno obstajajo, še celo veliko jih je, žal pa starši zaradi nične informiranosti niso pozorni in ne povežejo. Večina jih meni, da imajo pač občutljivega otroka in je najbrž kriv vrtec.

 

Kaj pa, če otrok zboli za boleznijo, za katero ni bil cepljen?

Če otrok dobi katero od nalezljivih bolezni, je treba primerno ukrepati in otroku omogočiti, da bolezen preboli v čim večjem miru. Davice v Sloveniji praktično ni mogoče dobiti. Davica se je konec 19. in začetek 20. stoletja pojavljala pogosto, saj so bile takrat življenjske razmere izjemno slabe. Povprečni delavski ljudje so živeli v bližini tovarn, kjer so delali, niso imeli vodovoda, smeti so metali v kanal pred hišo, odplake prav tako. Živeli so v umazanih prostorih, v katerih je bilo na kupu veliko ljudi. Niso imeli ogrevanih prostorov, pitna voda je bila luksuz in tudi hrana je bila vprašljiva, tako njena kakovost kot količina. Njihove sosede so bile podgane. Skratka – osnovni pogoji za zdravo življenje so jim bili onemogočeni. Je mar čudno, da se je bolezen tako širila? Potem je prišla vojna, za tem še ena. Ogromen stres in psihični pritiski, fizično garanje in pomanjkanje hrane.

Po vojnah se je življenjski standard začel naglo dvigovati. Grafi, narejeni po uradnih statistikah, prikazujejo, da je smrtnost zaradi nalezljivih bolezni za več kot 90 % upadla že pred uvedbo cepljenja! Če torej vzamemo v enačbo izboljšanje življenjskega standarda in napredek medicine, je dandanes smrt zaradi nalezljive bolezni prej izjema kot pravilo. Pri otroški paralizi bo zgolj 1 % okuženih dejansko razvil simptome. Od tega 1 % bo samo določen delež nosil trajne posledice. Res je, posledice so lahko hude, vendar to drži za čisto vsako bolezen, tudi navaden prehlad. Ošpice, rdečke in mumps so popolnoma nenevarne bolezni, ki se jih da ob primerni oskrbi lepo preboleti. Ošpice se npr. zelo rade zakomplicirajo, če otroku zbijamo vročino z antipiretiki, kar nam svetuje uradna medicina.

Staršem polagam na srce, da se primerno izobrazijo o pravilnem ravnanju v primeru, da otrok dejansko zboli. V prevodu je knjiga Vaccine Free Child avtorice Wendy Lydall, ki lepo opisuje, kako ravnati v danih situacijah.

 

Zakaj nas pediatri preprečujejo, da je cepljenje dobro za naše otroke?

Na medicinski fakulteti se o cepivih govori minimalno, predvsem se študentom razdeli urnik cepljenja, za zraven pa je omenjeno še, kako so nalezljive bolezni grozne in smrtne in nasploh najhujše zlo na tem svetu. Stanje pediatrov se odraža na stanju populacije – redko kdo je izobražen dovolj, da bi o tem resnično lahko odločal.

Težav pri ravnanju pediatrov je veliko. Prva napaka je to, da pediatri staršem ne dajejo v vpogled navodil za cepiva, čeprav so do njih upravičeni, saj jih vendar prejmejo zraven vsakega farmakološkega preparata, pa čeprav je zgolj naraven sirup proti kašlju! Če so se starši predhodno pozanimali in pri pediatru navodila zahtevajo, so takoj prepoznani in označeni kot težavni; nekateri pediatri si celo drznejo v otrokovo kartoteko napisati, da starši odklanjajo cepljenje, čeprav so zgolj želeli navodila. Ko starši preberejo navodila in opazijo vse možne naštete stranske učinke, se jim porodijo vprašanja. Na ta vprašanja je pediater (cepitelj otroka) po zakonu dolžan odgovorit, kar imenujemo pojasnilna dolžnost. To pomeni, da mora pediater odgovoriti na kakršnokoli vprašanje o cepljenju in mora starše prepričati. V Sloveniji so pediatri zaradi neznanja povsem nemočni, ko pride do take situacije, zato se poslužijo zastraševanja. Mamice svoje zgodbe delijo z javnostjo, češ da so pred pediatrom jokale od nemoči in je bil otrok cepljen proti njihovi volji.

V kakšni državi živimo? Mar nismo sredi Evropske Unije v 21. stoletju? Je demokracija zgolj pojem, s katerim vse preradi opletamo? Starši ob cepljenju pogosto dobijo še svečko paracetamola, kar tako, kot darilce. Ko otrok na cepivo reagira, starši pediatra pokličejo ali obiščejo. V veliki večini dobijo že ustaljen odgovor: "To ni od cepiva" ali pa "To ni nič hudega, je samo vročina/oteklina/rdečina, dajte svečko" ali "To je znak, da je cepivo dobro 'prijelo'." Karkoli se zgodi z otrokom po cepljenju, je po njihovo po naključju sovpadlo s cepljenjem, nikakor pa ne more biti posledica.

Vsak stranski učinek je treba po zakonu vpisati v otrokovo kartoteko in javiti na IVZ. To se ne dogaja. Včasih pediatri ne želijo vpisati reakcij v kartoteko, pa čeprav starši zahtevajo. V mednarodnih bazah za javljanje stranskih učinkov ocenjujejo, da se jih prijavi od 1–10 %.

V navodilih proizvajalca cepiv je navedeno, da mora biti otrok pred cepljenjem natančno pregledan, da morajo biti ugotovljene možne kontraindikacije. Naš Inštitut za Varovanje Zdravja pa pravi, da je pred cepljenjem nujno opraviti le pregled dokumentacije in orientacijski pregled otroka. Kako to, da proizvajalec testiranje navaja kot nujno, če pa v resnici sploh ni? Zakaj se v Sloveniji ne sledi priporočilom samih proizvajalcev? Tovrstne napake so lahko za otroka smrtne. Pred kratkim je zaokrožil članek o starših, ki jima je otrok umrl zaradi cepljenja, pa tudi drugi bi, če ne bi izrecno zahtevali testiranja. Smrt malega fantička bi z ustreznim postopkom pred cepljenjem lahko preprečili, vendar naši državi ni mar za posamezne otroke, ki utrpijo škodo. Temu se reče kolateralna škoda, to je pač žrtev, ki jo morajo nekateri prevzeti nase za dobro populacije. Povejte to staršem mrtvega ali trajno prizadetega otroka, če imate dovolj poguma. Tudi če je stranskih učinkov 1:1.000.000, kar je zelo daleč od resnice, je prav ta otrok lahko moj, lahko vaš. Je smiselno tvegati?

 

Kakšne so pozitivne lastnosti cepiv?

Za farmacijo je pozitivna lastnost 60 milijard dolarjev dobička letno, za navadnega smrtnika pa... Cepiva nudijo določeno zaščito v kratkem času po cepljenju, največ nekaj let. Zato menim, da bi morda lahko bila koristna za ljudi, za katere bi bilo zaradi zdravstvenega stanja bolje, če v določenem obdobju ne bi zboleli. Seveda pa se tudi tu pojavi vprašanje, kakšne bodo posledice po cepljenju, če ima človek že predobstoječe stanje? Menim, da bi bilo potrebno za vsakega človeka posebej pretehtati, ali je cepljenje res smiselno, najbolj pomembno pa se mi zdi razviti cepiva, ki so čista, brez škodljivih dodatkov. Cepivo proti gripi bi bilo lahko zelo dobra rešitev za starostnike, če bi delovalo in ne bi vsebovalo živega srebra ter drugih toksinov.

 

Ali mora pediater starše prijaviti, če ne cepijo otroka?

To, da je pediater po zakonu dolžan prijaviti starše, ki ne želijo cepiti otroka, je laž. Zakon, ki bi to narekoval, ne obstaja. Obstaja pa notranja politika v vrstah IVZ-ja, saj po nekaterih podatkih pediatrom grozijo s kar 6000 evri kazni, če staršev ne bodo prijavljali.

 

Ali otrok res ne more v vrtec, če ni cepljen?

To je neresnica in ni zakonsko podprto. Vrtec ob sprejemu potrebuje in lahko zahteva zgolj podatek o otrokovem zdravju, nima pa pravice zahtevati podatkov o cepilnem statusu otroka.

 

Vabljeni v Cityparkovo igralnico ob Slaščičarni pod vodo na BREZPLAČNE uricah za dojenčke, otroke, nosečke in mamice. Več o programu na www.citypark.si v urniku med otroškimi programi ter na FB strani www.facebook.com/otroskajogica.