Število dojenčkov, ki zbolevajo za bronhiolitisdom narašča. Zanje je lahko nevaren, nekateri potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Na nekaj vprašanj o bronhiolitisu nam je odgovorila izr. prof. dr. Nataša Marčun Varda, dr. med. iz UKC Maribor.

 

Kaj je bronhiolitis?

Bronhiolitis je pogosta bolezen spodnjih dihal majhnih dojenčkov, ki nastane zaradi vnetja oz. zapore majhnih dihalnih poti - bronhiolov z vnetnimi celicami in edemom. Najhuje poteka pri zelo majhnih otrocih v starosti enega do treh mesecev. Pojavlja se sezonsko, z vrhom v zimskih mesecih. Večinoma gre za virusno obolenje. V 50% ga povzroča respiratorni sincicijski virus. Drugi povzročitelji so virus parainfluence, adenovirusi, lahko pa tudi drugi respiratorni virusi. Vir okužbe so pogosto starejši družinski člani z blažjo klinično sliko. Bolezni običajno ne povzročajo bakterije, možna pa je nacepljena bakterijska okužba.

 

Kako ga prepoznamo? Na katere znake morajo biti starši pozorni, kdaj je nujen obisk pri zdravniku?

Dojenček ima sprva blage znake okužbe zgornjih dihal s kihanjem in izcedkom iz nosu. To lahko spremljata slabši apetit in povišana telesna temperatura, ki pa je lahko tudi normalna. Postopoma se lahko razvijejo dihalna stiska z napadi kašlja, težko dihanje in nemir otroka. Pogosto je hitro dihanje, kar moti hranjenje, in znaki povečanega dihalnega dela, pri zelo majhnih otrocih tudi premori dihanja. Stopnja hitrega dihanja ni vedno v sorazmerju s pomanjkanjem kisika in zadrževanjem ogljikovega dioksida, zato je pomembna meritev saturacije hemoglobina s kisikom s pulzno oksimetrijo in meritev ogljikovega dioksida v krvi. Po pljučih difuzno slišimo drobne poke, lahko tudi piske. Vidimo ugrezanje interkostalnih prostorov in "plapolanje" nosnih kril. V prvih 48 do 72 urah je dojenček najbolj rizičen za respiratorno dekompenzacijo. Večina raziskav navaja povprečno trajanje bolezni v rangu 12 dni. Bolezen poteka težje pri dojenčkih s prirojeno srčno boleznijo, kronično pljučno boleznijo ali motnjo imunosti.

Kako ga zdravimo?

Dojenčke z dihalno stisko hospitaliziramo. Zdravljenje je podporno, simptomatsko. Če ima otrok nizko koncentracijo kisika v krvi, potrebuje dodatek kisika. Boljše se počuti, če ima nekoliko dvignjeno vzglavje. Potrebna je tudi pazljivost pri hranjenju, saj so možne aspiracije hrane v pljuča. V takem primeru otroka hranimo preko nazogastrične sonde, včasih je potrebno tudi intravenozno hranjenje. V primeru hude dihalne stiske je potrebna nakajdnevna mehanična ventilacija v enoti za intenzivno terapijo. Bronhodilatatorji (zdravila za širjenje dihalnih poti) lahko pomagajo, v tem primeru jih predpisujemo v inhalacijah. Kortikosteroidi so v različnih raziskavah dali nasprotujoče si rezultate, večina jih ne uporablja.

 

Kako lahko dojenčku, otroku pomagajo starši?

Starši naj malega dojenčka z respiratorno simptomatiko opazujejo. V primeru začetnih znakov hitrega ali težkega dihanja ali druge pomembnejše simptomatike je potreben obisk pri zdravniku, ki oceni prizadetost bolnika zaradi ev. potrebe po hospitalizaciji. Če so starši nesigurni, je najbolje, da se takoj oglasijo pri svojem osebnem pediatru.

Virusi se širijo s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom z bolnikom oz. okuženimi predmeti, zato lahko starši z ustreznimi ukrepi močno zmanjšajo možnost, da bi se njihov otrok okužil in zbolel.

Pogosto naj si umivajo roke in čistijo z virusi onesnažene površine (kljuke…). Do drugega meseca otrokove starosti odsvetujemo obiske. Če imajo dojenčka, naj po možnosti vzamejo starejšega sorojenca iz vrtca v domače varstvo. Obiskov naj bo v splošnem čim manj, zlasti če imajo obiskovalci prehladne znake. Starši naj se z majhnimi otroki izogibajo predelov, kjer je veliko ljudi (trgovski centri, različne prireditve…). Redno in večkrat dnevno naj prezračijo bivalne prostore, poskušajo naj omejiti kajenje v stanovanju. Če je otrok dovolj star, priporočamo tudi cepljenje proti gripi. Nedonošenčke cepimo proti respiratornemu sincicijskemu virusu s palivizumabom. Zaželjeno je gibanje na svežem zraku. Če otrok zboli, naj ostane doma, saj s tem zmanjšamo možnost zapletov bolezni, hkrati pa preprečimo širjenje okužb v vrtcu oz. šoli.

 

PREBERITE TUDI: RSV in akutni bronhiolitis