"Vsaj za dan žena bi mi lahko kupil šopek!" se zmrdujejo nekatere ženske nad svojimi partnerji in očeti njihovih otrok.

Druge nejeverno zmajujejo z glavo in dodajajo:"Kaj mi pomaga šopek in pozornost le en dan v letu, če me vse ostale dni jemlje kot samoumevno in me sploh ne opazi?"

Ni čudno, da so sodobni moški zmedeni in sploh več ne vedo, kako naj ob dnevu žena razveselijo svojo partnerko in mamo njunih otrok.

 

Če sem povsem iskrena, se sama strinjam z obema stranema. Od svojega partnerja potihoma pričakujem vsaj drobno pozornost (ki sploh ne rabi biti materialne narave!) ob vseh zame pomembnih praznikih. Hkrati pa si želim, da me ljubi, ceni in zares vidi tudi ob čisto navadnih dneh. Tudi tistih, ko tik pred menstruacijo vsa tečna in v trenerki težim, naj mi že dajo vsi ljudje na tem svetu mir. 

Ni kaj, ženske zares veliko pričakujemo od svojih moških. Res je, da veliko tudi damo, podarimo, žrtvujemo in se odpovedujemo tako za svoje partnerje kot otroke in družino.

Toda od nekoga zahtevati, da bo prav vsak trenutek ljubeč, razumevajoč in na voljo, je v resnici nemogoča in nečloveška zahteva. Zahteva, ki je seveda tudi same ne moremo uresničiti. Četudi se trudimo in poskušamo biti "popolne" ženske in žene. 

 

Kako se torej izviti iz te nemogoče igre, ki v resnici nikogar ne osrečuje? Tako da si s partnerjem pogumno, spoštljivo in prijazno - ter brez pričakovanja, da bi nam pravi partner zagotovo moral znati prebrati naše misli in skrite želje - v obraz poveva vse, kar si želiva, kar pogrešava, kaj naju moti in česa niti pod razno ne tolerirava.

"Zelo veliko bi mi pomenilo, če bi mi za dan žena prinesel en šopek mojih priljubljenih rož."

ali

"Letos si želim, da bi dan žena preživela sama, brez otrok. Samo ti in jaz. Kot v starih časih. Mi lahko pomagaš organizirati le najin dan?"

 

V resnici je takšna osebna govorica pogosto zelo težka, saj s sabo prinaša tudi veliko tveganj. Tveganje, da partner naše želje ne bo hotel uresničiti. Tveganje, da naše prošnje ne bo vzel resno in nas bo gladko zavrnil. Tveganje, da nas sploh ne bo hotel poslušati. Tveganje, da mu za naše želje sploh ni mar.

In tako je veliko žensk raje tiho in svojim skritim željam iz leta v leto vse bolj jemljejo pomen in vrednost.

"Pa ja, itak gre spet za le še en poskus potrošniške družbe, da nam spet nekaj proda. Sploh mi ne rabi ničesar kupiti."

ali

"Pa zakaj bi uničili toliko narave samo zato, da si podarimo rože, ki v par dneh v vazi itak umrejo?"

 

So to res iskrene misli ali gre zgolj za obrambni mehanizem, ki nam ženskam pomaga se izogniti morebitnemu razočaranju, ki bi nas doletelo, če bi si vendarle priznale, da smo tudi za dan žena rade iskreno obdarjene in bolj v središču pozornosti, toda nič od tega ne bi dobile?! 

 

Toda, drage ženske, ne pozabite - vse to, po čemer tako zelo hlepimo od svojih moških, si lahko in moramo dati tudi same. Tudi in še posebej na dan žena. Zato se na ta dan, ko simbolno častimo Žensko, peljite na kavo s smetano ali tortico, si privoščite dobro knjigo, se odpeljite na sprehod po sončku ter si končno vzemite tisti čas zase, za katerega nikoli ni dovolj časa.

In tega seveda ne počnite le na dan žena, temveč se ljubite in cenite vse dni v letu!

 

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

   

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

 

 

 

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.