Za sabo imam že kar nekaj nenadnih in hudih alergijskih reakcij, ki so zahtevale nujen obisk urgence. In prav vsakič me je bilo strah, da bom umrla, priznam.

Vsak, ki je kdaj doživel alergijsko reakcijo, ki se iz minute v minuto močno stopnjuje - še posebej, če gre za dihalno stiko -, ve o kakšnem strahu za življenje govorim.

In ko sem v to enačbo dodala še anafilaktični šok in strah pred tem, da bi podobna alergijska reakcija doletela tudi katero od hčera, sem vedela, da se bom morala tega strahu temeljito lotiti, če ne želim, da me popolnoma ohromi.

 

Globoko spoštujem vse starše, ki so že kdaj doživeli alergijsko reakcijo ali celo anafilaktični šok pri otroku. Gledati, kako ima otrok vse hujšo reakcijo, vse težje diha, se od šoka trese in izgubi zavest, morda celo izgublja bitko z življenjem ... ti pa mu prav nič ne moreš pomagati. Kakšna nemoč!

In kakšen strah za otrokovo življenje potem, ko je reakcija mimo! Če je glavni alergen čebelji pik, kako poskrbeti, da otroka zares nikoli in nikjer ne bo pičila čebela? Če je krivec arašid, ali se lahko sploh kdaj zares sprostim, ko otroka ni ob meni, da bi lahko poskrbela za njegovo popolno varnost pred arašidi?

Temeljna razvojna naloga mame je namreč, da poskrbi za otrokovo varnost. Ki je v primeru alergij zares težka naloga. Naloga polna nenehnih skrbi in strahov. Če je alergija huda, gre namreč dobesedno za otrokovo življenje. Vsak dan. Vsak trenutek.

 

 Kako se torej iztrgati iz tega primeža večnega strahu za otrokovo življenje? Ko gre za takšne velike, življenjske reči, si sama pomagam z naslednjim razmišljanjem: Sama bom naredila zares vse, kar je v moji moči, se trudila prav vsak trenutek. Toda, če mi bodo sile izven mene prekrižale načrte, v resnici ne morem ničesar storiti, saj vendar ne znam čarati.

Prav tako pa si ne smem ničesar očitati, saj sem storila zares vse, kar sem v tistem trenutku znala in zmogla.

Svoje življenje in življenje otroka moram enostavno prepustiti usodi.

To prepuščanje in izpuščanje nadzora nad življenjem je seveda veliko lažje izreči kot zares storiti. Toda, kot sem tudi v odnosu s hčerkama velikokrat ugotovila, je v najtežjih trenutkih to edina možna in tudi najbolj osvobajajoča pot.

 

Zakaj je moral moj otrok zboleti? Zakaj mora to nedolžno bitje tako zelo trpeti? Zakaj je moral ta čudovit otrok tako mlad umreti? 

Težka vprašanja, ki si jih gotovo postavi vsak starš bolnega, umirajočega ali celo mrtvega otroka. Mislim, da nihče nima pravih odgovorov, ki bi lahko potolažili ranjeno starševsko srce. Edino, kar lahko storimo, je, da zares sprejmemo to boleče življenje točno takšno, kot je, in se poskušamo na tej poti, ki nam jo je namenila usoda, čim več naučiti in ljubiti.

Tudi, ko boli.

Tudi, ko nas je strah za otrokovo življenje.

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.