Vsaj do prvega rojstnega dne nobenih začimb in sladkorja, nobenih čokolad in smokijev ... nobenega junk fooda. To je bil tudi moj cilj, ko sem bila prvič noseča.

Resnično življenje je šlo "nekoliko" drugače.

 

Ko sem svoji dojenčici okrog pol leta začela pripravljati prve zelenjavne kašice (seveda brez soli in katerekoli začimbe) in je z vidnim gnusom izpljunila prvo žličko bučkine kašice, sem jo tudi sama poskusila.

"To pa res ni užitno," sem pomislila in dodala nekaj soli. Himalajske seveda. Da bo moja hči zdrava.

Ko sem se pred svojo 8-mesečnico sladkala s čokolado in je tudi ona iztegnila ročico, da želi malo tega, kar mami očitno zelo tekne, sem ji z dvojnimi občutki krivde (najprej, ker ji hočem odreči čokolado, nato pa zato, ker jo navajam na čokolado) dala en košček. Seveda ji je bilo všeč in je hotela več. In tako "smo" po novem jedli tudi čokolado.

Kmalu je hči jedla vse, kar sem jedla jaz oziroma naša družina. Kar je na nek način povsem logično, saj tudi, ko gre za prehrano, največ vzgajamo z vzgledom. Ali ni veliko bolj nesmiselno, da je hči na neki posebni dieti (ki seveda ni zdravstveno pogojena, da ne bo pomote), jaz pa se na skrivaj bašem s hrano, ki je ona ne sme?! Najprej poštimaj svojo prehrano, pa bo tudi hči sledila.

 

Pri drugi hčerki sem se tako uvajanja goste hrane lotila povsem neobremenjena s kakršnimikoli pravili. Ko se je pri štirih mesecih slinila in tresla ob pogledu na nas, kako jemo, sem ji tako ponudila prvo kašico. Ki jo je že s prvo žličko pojedla kot največja mojstrica in gurmanka.

Resda je pohitela tudi z zobki (prva dva je dobila pri štirih mesecih, pri 11 mesecih pa je imela že vseh 20 mlečnih zob!), toda morda se je to zgodilo tudi zato, ker je že pri pol leta skupaj z nami jedla kosilo z vsemi začimbami vred. Le hrano smo ji nekoliko zmečkali. Pri enem letu je tako oboževala olive (ja, olive!), vsako novo hrano pa še vedno zelo rada radovedno poskusi. Ne glede na to, kako izgleda. Za razliko od njene starejše sestre, ki pogosto viha nos nad novimi in "čudnimi" jedmi.

 

Da ne bo pomote - to seveda ne pomeni, da zagovarjam stališče, da je popolnoma vseeno, kako dojenčkom uvajamo gosto hrano in da je vseeno, kaj jim ponudimo na krožniku. Še vedno sem prepričana, da se dojenčku, ki že od prvih obrokov uživa predvsem nezdravo hrano, poveča verjetnost, da bo kot odrasel imel težave tako z zdravjem kot odnosom do hrane.

Toda bati se določenih prehranskih izdelkov kot hudič križa in iz otrokove prehrane narediti velik starševski projekt, pa tudi gotovo ne vpliva dobro na otroka in njegov odnos do hrane. Še posebej, če imamo dvojna pravila - otrok tega ne sme, mi pa lahko.

Kot pri vseh vzgojnih rečeh se je tudi pri uvajanju goste hrane in otrokovi prehrani dobro vprašati: Kaj zares hočem in zakaj? Sem to sposoben izpeljati in kaj me lahko pri tem ovira? In kar je napomembnejše: Kako bo to vplivalo na moj odnos do otroka?

 

V svojih povsem dobronamernih vzgojnih odločitvah starši namreč pogosto pozabimo na najpomembnejše - otroka. Ker nas je strah, da ne bo slučajno pojedel premalo in bo potem lačen, spregledamo njegovo odmikanje glave in jasen znak, da ima hrane dovolj. In prileti še en avionček najboljše kašice na svetu za očka. Ali, ker po pol ure pa že ne more biti lačen, otroka prepričujemo, naj ne sitnari in vendarle presliši občutek v svojem trebuščku. Sploh pa mu ne pustimo, da bi se s hrano igral, ker kje pa ste še videli, da bi se ljudje za jedilno mizo zabavali?! Hrana je vendar resna reč, ki jo je treba spoštovati in seveda jesti v spoštljivi tišini.

In tako korak po korak uničimo otrokov naravno pristen in zdrav odnos do hrane, ki gre nekako takole: Jem, ko sem lačen. In toliko, kot mi občutek v želodčku pove, da je dovolj. Takrat, ko sem lačen. In hrana mi je v užitek, zato ob njej uživam z vsemi čuti - ko jo okušam in vonjam, gledam in potipam ter slišim, kako se oglaša v mojih ustih in med mojimi prsti. S hrano tako nahranim ne le svoje fizično telo, temveč tudi svoje energijsko in čustveno telo. Še posebej, če jem v družbi svoje mame in očeta, ki me imata rada, ter se skupaj hranimo in pri tem veselimo. Zato komaj čakam naslednjega družinskega obroka!

 

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.