V resnici se zelo nerada vtikam v to, kako različne šole določajo svoja šolska pravila. Z nekaterimi šolskimi pravili se namreč ne strinjam, pa nič zato. Hčerki že vesta, da tako svet kot dom ni ukrojen po vseh njunih potrebah in željah.

Potem se najdejo tudi tista sicer neškodljiva, toda povsem nesmiselna šolska pravila, nad katerimi se iskreno čudim, da je to sploh še možno v sodobnem kao razvitemu času.

Toda vsake toliko pa kot mama in delavka, ki se ukvarja s starši in njihovimi težavami s šolo, srečam tudi takšna šolska pravila, ki posegajo v temeljne človekove potrebe. In s tem tudi v temeljne otrokove pravice.

In takrat ne morem biti tiho. Četudi ne gre za mojega otroka.

 

Takšno šolsko pravilo, ki ga žal prakticirajo še po veliko slovenskih šolah, je prepoved pitja vode in odhajanja na stranišče sredi pouka. Za te potrebe so namreč odmori.

Te med odmorom ne tišči lulat in te je pritisnilo sredi pouka? Boš moral počakati do naslednjega odmora.

Si med poukom zaradi velikega miselnega napora postal nenadoma zelo žejen (verjetno že vsi vemo, da so možgani zelo velik porabnik vode in je to povsem logična posledica umskega dela ter koncentriranega sedenja za šolsko klopjo)? Ne poslušaj svojega telesa, ki ti z žejo pravzaprav sporoča, da si že na meji dehidracije, in lepo potrpi do odmora.

V mojem svetu je to čista norost! Pa kako hudiča smo tako zelo zašli?

 

No, pa se poskusimo vživeti v učitelje in pedagoške delavce, ki se jim zdi to najboljša rešitev.

"Če hočejo piti med poukom, morajo imeti stekleničke na šolski mizi, kar poveča možnost, da si vodo polijejo po zvezkih. Ali pa med poukom brskajo po šolski torbi in spet motijo pouk."

"Kakor hitro bi otrokom rekli, da lahko med poukom hodijo na stranišče, bi to nekateri zagotovo začeli izkoriščati in vsako uro hodili na stranišče. Ali pa se celo dogovorili z učenci iz drugih razredov, da se ob določeni uri dobijo na stranišču. Tako da tudi pravilo en po en na stranišče ne bi pomagalo. In kdo bo med poukom kontroliral šolska stranišča? In če sploh zares gredo na stranišče!"

Če torej prepovemo pitje vode in odhajanje na stranišče med poukom, se vsem tem težavam gladko izognemo. Ni čudno, da je to šolsko pravilo še vedno tako vztrajno, saj z enim ukrepom prepreči kopico morebitnih zapletov.

Kdo pa je tako nor, da si sam rad na ramena nakoplje dodatne težave, ki bi se jim lahko izognil?!

 

Če smo torej zares povsem iskreni, s prepovedjo pitja vode in odhajanja na stranišče ne skrbimo za otroke in njihove temeljne potrebe, temveč za učitelje in njihovo manj naporno delo.

Ker povsem drži, da bi z ukinitvijo te prepovedi v začetku zagotovo imeli veliko več težav z vsemi tistimi otroci, ki bi to na novo podarjeno svobodo - ki jim v resnici pripada vedno in povsod! - poskusili izkoristiti v svoj prid.

Toda globoko sem prepričana, da dolgoročno gledano in s pravim pristopom takšno zaupanje otrokom - ki jim ga izkažemo s tem, da jim prepustimo, da samostojno in svobodno poskrbijo za svoji temeljni potrebi po žeji in času izločanja - prinese bolj osebno in družbeno odgovorne otroke. In to na vseh področjih, tudi v odnosu do šole.

 

Kot mama in Familylabova svetovalka za starše namreč že vem, da so domača, šolska, družbena ... pravila seveda zelo smiselna, predvsem pa praktična. Toda hkrati pa so lahko odlična potuha za vse tiste odrasle, ki imajo težave z avtentičnimi odnosi, postavljanjem osebnih meja in prevzemanjem osebne odgovornosti.

Za pravili se lahko namreč odlično skrijemo, saj pravila vse uredijo namesto nas: določijo, kaj se sme in kaj ne ter kaj sledi, če pravilu ne slediš. Mi smo pa samo odgovorni in nič krivi izvrševalci pravil. 

"Ne glej me grdo, takšno je pravilo in vsi ga moramo spoštovati."

Kaj pravzaprav s tem otroku sporočamo? Da v resnici sploh ni pomembno, kaj kateri od naju čuti, važno da slediva pravilu. Ni čudno, da v takšnem odnosu ni manevrskega prostora ne za globok stik ne za resnično empatijo.

In ni čudno, da se v določenih otrocih in odraslih (med katere spadam tudi sama) pojavi prav organska želja po upiranju določenim pravilom, saj globoko v sebi čutimo, da so že zdavnaj izgubila stik s človeškostjo in služijo samo še sama sebi oziroma vzpostavljanju sistema s čim manj konfliktnimi situacijami. Pa četudi na račun temeljnih človekovih potreb in pravic.   

 

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.