Svojim otrokom vedno želimo nuditi vse. Radi bi, da imajo popolno otroštvo – otroštvo brez težkih trenutkov, samo čudovite spomine. Vendar jim s tem vzamemo možnost izkušnje. Ko jih zavijamo v vato, jih oropamo možnosti, da bi se naučili, kako odreagirati, ko se zgodi nekaj slabega. Vzamemo jim izkušnjo padcev in bolečine (»pazi, ne vozi tako hitro …«), vzamemo jim izkušnje neuspehov (»vsak je zmagovalec«). Mislimo, da jim bomo s tem olajšali odraščanje, vendar jih s tem prikrajšamo – kako se bodo naučili pobrati, ko padejo, če jim ne pustimo, da padejo?

 

PREBERITE TUDI: BLOG: Kje se je izgubila igra?

 

Seveda ne mislim, da jih moramo poriniti v situacije, kjer bodo ogroženi. Treba pa jim je pustiti, da kdaj tudi dobijo po nosu. Če se naši otroci znajdejo v slabi situaciji, to ne pomeni, da smo slabi starši. Pomembno je, kako se bodo odzvali na to situacijo. Pomembno je, da jih naučimo, kako se pobrati iz slabe situacije.

Ker pa slabe situacije popravimo v dobre, še preden se zgodijo, naši otroci ne bodo imeli orodij, kako se z njimi spopasti. Prvič, ko se bodo srečali z neuspehi, bodo že odrasli. Takrat, ko ne bomo več 24 ur na dan viseli nad njimi in jim »popravljali« vseh situacij. In to me skrbi. Skrbi me, ker ne vem, kako bosta moja otroka zrasla v funkcionalna odrasla, če bo njuno otroštvo popolno. Pravljično. Brez težkih situacij. In po drugi strani me skrbi, ker ne vem, kako naj dopustim take situacije. Sprašujem se – kakšna mama pa sem, če svojemu otroku ne omogočim samo lepega? Če svojega otroka ne zavarujem pred vsemi pastmi tega življenja?

 

Ne morem nadzorovati vsega

Zaradi prezgodnjega rojstva svojih dvojčkov ju včasih želim še bolj zaščititi. Ker imam občutek, da sta se morala boriti od samega začetka, jima želim vse olajšati. Vendar se ob tem zavedam, da je to moja težava. Da ne morem nadzorovati vsega. Da bosta fanta nekoč postala funkcionalna odrasla moška, ki bosta živela svoje življenje in se spopadala z vsakodnevnimi izzivi. In v resnici si ne želim, da bosta pri 35-tih potrebovala svojo mamico, ker se nekaj ne bo odvijalo tako, kot bi si želela.

Zato je moja letošnja novoletna zaobljuba ta, da bom svojima otrokoma pustila, da si nabereta vse vrste življenjskih izkušenj – tudi tiste, ki niso popolne. Tudi tiste slabe. Ne bom jih preprečila, ne bom jih popravljala še preden se zgodijo. Bom pa tam, ko se bodo zgodile. In ju bom naučila, da se je treba vsakič ko padeš, tudi pobrati. In poskusiti še enkrat. In da to ne pomeni, da sta v mojih očeh manj vredna. Ker vsi ljudje delamo napake, razlika pa je v tem, ali jih potem znamo tudi popraviti.

 

PREBERITE TUDI: BLOG: Kako "nastane preveč zaščitniška in panična mama? 

 

---

Petra Znoj je novinarka na portalu Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.