Že nekaj časa razmišljam, da bi se lotila te zares zelo občutljive teme - splava, pa sem se vedno znova ustrašila, da ne bom s svojimi besedami koga nenalašč prizadela.

Vseeno sem zbrala pogum in vso občutljivost, ki jo premorem, ter odkrito in popolnoma brez cenzure spregovorila o splavu. Kot ga vidim, doživljam in čutim jaz.

Globoko sem prepričana, da ne glede na to, ali gre za načrtovan ali spontan splav, je to za vsako žensko (in morebitnega očeta otroka) velika izguba, ki pusti brazgotino v srcu in duši za vedno. Tudi takrat, ko se ženske s to izgubo uspešno soočimo in si dovolimo polno (za)živeti naprej.

Zavedanje, da je v tvojem telesu novo življenje, ki se lahko razvije v dojenčka, ta pa v odraslo bitje, ki bi tako kot vsako živo bitje lahko pomembno spremenilo svet, je nezamenljiv občutek, ki vsebuje vse elemente čudeža Življenja. Verjamem, da se globoko v sebi vsaka noseča ženska zaveda tega čudeža, ki ga nosi v sebi, četudi se navzven morda prepričuje, da gre le za majhno gmoto sicer že živega mesa brez rok in nog, oči in česarkoli, kar bi spominjalo na človeka.

Pa, da me ne boste narobe razumeli. S tem ne želim vzbujati krivde tistim ženskam, ki smo se kadarkoli v življenju znašle v situaciji, zaradi katere smo se odločile, da bomo končale nosečnost in prekinile razvoj življenja v naših maternicah.

 

PREBERITE TUDI: Kaj rečeš prijateljici, ki je splavila?

 

Ja, tudi sama sem med njimi. Pri rosnih in za novo življenje najbolj idealnih 25. letih sem popolnoma nenačrtovano zanosila (po dveh dneh prekinitve redne petletne kontracepcijske zaščite sva s partnerjem enostavno pozabila, da nisem več zaščitena) in ker sva bila oba brez dokončane fakultete, brez službe, brez možnosti pomoči ... sva se brez karkšnihkoli zadržkov odločila za splav. Tudi ko mi je ginekologinja kazala, kako otročku bije srček, me iskreno povedano ni ganilo. Ker je bilo sredi poletja in sva imela že rezervirane počitnice na morju, sva se z ginekologinjo dogovorili, da grem najprej na dopust, po dopustu pa na "poseg".

Že na poti na morje mi je bilo slabo in sem bruhala, na plaži pa so kot nalašč tekali sami majhni, srčkani otročki. Ko sem v vsej obilici časa, ki ti ga nudi poležavanje na plaži, začela malo bolj razmišljati o vsem skupaj, so se v meni začele vzbujati različne misli. Pa saj to je v resnici pravi čudež - ustvariti življenje! In kdo sva midva, da bova odločala, kdo sme živeti in kdo ne? Tako na 123 sva popolnoma brez nekega zavedanja in odgovornosti ustvarila življenje in sedaj ga bova takole na 123 prekinila, ker pač ni pravi čas. Je to res prav?! 

"Pa ne bit tipična ženska, ki si bo sedaj nenadoma premislila?" je bil še vedno trdno odločen partner.

"Ne, ne razumeš. Ne gre za to, da bi si premislila. Samo šele sedaj se zares zavedam odgovornosti tako spočetja kot splava," sem mu odgovorila in začutila, da si to bitje, ki že živi v mojem telesu, zasluži veliko bolj odgovoren in ljubeč odnos.

Ves dopust sva se s partnerjem pogovarjala o splavu, življenju, smrti, odgovornosti, pravicah, etiki, pa tudi o posmrtnem življenju. Ko sva prišla domov, sem začutila potrebo, da se temu bitju, ki sva mu podarila in mu bova tako hitro vzela življenje, opravičiva. Glasno opravičilo je v obeh sprožilo žalost in solze, globoko zavedanje izgube in slovesa. Naslednji dan me je partner odpeljal v bolnišnico na splav, ki je potekal brez zapletov, in zelo kmalu je najino življenje nemoteno potekalo naprej.

Sem se še kdaj spomnila na tega najinega prvega otroka, ki je živel le približno sedem tednov? Iskreno ... skoraj nikoli. Tudi ob dnevih spomina na mrtve ne.

To pa ni edini moj angelček, ki me opazuje z neba. Po prvi hčerki, ko sem poskušala okrog 37. leta drugič zanositi, sta v roku pol leta v moji maternici sama umrla dva mini dojenčka, stara šele okrog šest in osem tednov. Čeprav mi je bilo težko, sem globoko v sebi popolnoma zaupala naravi, da ve, kaj počne. Da mi je vzela nekaj, kar mi ni namenjeno. Čez tri mesece sem bila ponovno noseča z drugo hčerko, ki je danes stara že več kot pet let.

V resnici imam torej pet otrok, dve živi hčerki in tri nerojene otroke.

"So sestrice ali bratci?" me sprašuje mlajša hči.

"Ne vem. Mogoče oboje," sem odgovorila hčerki medtem ko smo lani ob dnevu spomina na mrtve prižgale tri majhne svečke posebej za njih. Takrat sem začutila, da je tudi njim treba dati spoštljiv in ljubeč prostor v naši družini. 

 

PREBERITE TUDI: V petek, ob 16. uri, sem doživela spontani splav

"Vse lepo in prav. Toda, kaj pa, če te nekdo posili? Takrat pa gre za popolnoma drugo zgodbo," me poskuša prepričati filozofsko naravnana prijateljica. Z njo se strinjam, da je v takšni situaciji odnos do spočetja in otroka gotovo popolnoma drugačen, kot če gre za otroka s partnerjem, ki si si ga sam izbral.

Toda ... življenje, ki je nastalo z nasilnim dejanjem, je še vedno življenje. In otrok, ki se razvija, ni njegov oče. Načrtovan splav ni zato nič manj konec življenja in nič bolj upravičena izguba. 

Pa vendar je treba dodati, da so ženske že tisočletja pred nastankom medicine in sodobne znanosti poznale naravne načine, kako nosečnost ohraniti in jo podpreti ter tudi, kako jo prekiniti.

Kakorkoli obrnemo, se novo življenje razvija v ženskem telesu in je njegov razvoj povsem odvisen od ženskega telesa, zato ima vsaka ženska ne glede na situacijo pravico odločiti, kaj se bo dogajalo z njenim telesom. Bo nosečnost podprla ali bo storila vse, da jo prekine. Kakorkoli se bo namreč odločila, bo potem morala vse življenje s to odločitvijo živeti. Ali s tem, da je postala mama, ali s tem, da je končala novo življenje.

 

PREBERITE TUDI: Je operativno čiščenje maternice po splavu nujno?

Zato drage sestre, ne sramujte se svojih splavov, takšnih in drugačnih, do katerih je prišlo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Poglejte jih in jih priznajte takšne kot so, ne bojte se o njih spregovoriti tudi na glas, sprejmite jih in naj postanejo pomemben del vašega življenja in duše. Pustite jim, da vas spremenijo in vam pomagajo roditi novo Žensko v vas. Žensko, ki ve, kaj pomeni v sebi nositi življenje in ga izgubiti. Po lastni volji ali volji narave.  

---

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.