Kot rojena Ptujčanka se pustu in vsemu, kar paše zraven, seveda nisem mogla izogniti že od otroštva naprej. 

Tako smo tri prijateljice v prvem razredu osnovne šole začele s pustno tradicijo skupinske maske ter pustnega potepanja od hiše do hiše po bližnjih ulicah.

Po vratih smo trkale cel dan - vsakič v soboto pred pustno nedeljo, ko smo z družinami obvezno obiskale tradicionalni ptujski pustni karneval. Ko smo v karnevalskem sprevodu končno dočakale skupino več kot sto kurentov (ja, Ptujčani jim ne rečemo koranti, ampak kurenti), ki so zvonili s svojimi velikanskimi zvonci, smo bile vsako leto znova začarane. 

Pa tudi malo prestrašene. Ker tiste ježevke niso bile videti ravno prijetne. In nekateri kurenti so hodili zelo sumljivo zibajoče.

Šele, ko sem kot srednješolska podrobneje preučila to ptujsko in slovensko tradicionalno pustno masko, sem jih celo razumela, zakaj so tako zelo "žejni", saj si nisem zmogla niti predstavljati, da bi več ur skupaj nosila ta vroč kožuh in poleg tega še težke zvonce. In z njimi celo skakala. Modrice ob pasu so baje zelo pogost stranski učinek kurentovanja.

Ne, hvala, to pa že ni zame.

No, da grem nazaj k našim pustnim pohodom od hiše do hiše oziroma od vrat do vrat. Kot se spodobi za pravo pustno masko, samo tiste besede Imate kaj za pusta hrusta? za nas pustu povsem predane deklice niso bile dovolj.

Tako smo se domislile stare pustne pesmice, ki smo jo zapele vsakič, ko so nam prijazni Ptujčani odprla svoja vrata:

Od hiše do hiše
od vrat do vrat
prinašamo srečo
in s srečo pomlad.

Zato pa nam dajte
en dinarček dva,
tri krofe, tri bobe
pa košček mesa.

Na srečo nam v vrečke, ki smo jih imele s sabo, prijazni ljudje, ki so bili zelo veseli naše pesmice in so občudovali naše doma izdelane pustne kostume, niso dali bobov in mesa, smo pa z veseljem zmazale svež krof ali kakšno drugo pustno pecivo. Nekateri so nas povabili tudi v svoj topel dom, da smo se vsaj malo ogrele.

Najbolj vesele pa smo bile tistega dinarčka ali dva, saj se nam je po celem dnevu zmrzovanja v včasih zelo neprijetnem kostumu nabral kar zajeten kupček. Tako velik, da smo si lahko kupile tudi kakšno posebno igračo ali se veselile težko prislužene včasih tudi trimesečne žepnine.

Nikoli ne bom pozabila tistega zelo uspešnega leta, ko si je prijateljica z denarjem, ki smo ga nabrale, kupila avto na daljinca. Tistega najbolj modernega in najbolj dragega. Sama sem pa nekaj denarja z veseljem "posodila" mami za hrano, saj ga je bilo dovolj tako zame kot za družino.

Da pust ni enako živ v vseh slovenskih mestih, sem se zavedla šele, ko sem kot študentka prišla v Ljubljano, kjer mi je bilo v pustnem kostumu vedno nekako nerodno, saj je bilo okrog mene vedno veliko nenašemljenih ljudi. Tudi na pustni torek. Pa tudi ptujski pust se je iz leta v leto vse bolj premikal v tiste šotore glasbenega veseličenja in pijančevanja. 

Priznam, pogrešam pust nekoč. Kurente, ki so zares preganjali zimo (so celo imeli kaj za preganjat), pustne skupine z izjemno ustvarjalnimi idejami (tudi na račun politike) in družinsko šemljenje, ko je pri izdelavi pustnim kostumov sodelovala cela družina, saj jih ni bilo mogoče kupiti v vsaki živilski trgovini. Pravzaprav v zelo redkokateri trgovini.

Včasih se mi zdi, kot da je tudi pust postal instanten. Hitro po kostum v najbližjo trgovino, malo naokrog po sladkarije za pusta hrusta in je to to. Moji otroški spomini na pust so povsem drugačni in želim si, da nam sodobna potrošniška kultura ne bi ukradla tudi tega staroslovanskega praznika, ki je imel svoj simbolni pomen in posebno moč.

Naši predniki so verjeli, da bo pustni obred iz dežele pregnal zle duhove, jo očistil temnih sil in priklical toplo pomlad, v kateri se bo narava ponovno prebudila. Ali ni to nekaj, kar v trenutni situaciji tudi Slovenija zelo potrebuje?