"Veste, pozimi, ko je bilo zelo zelo mrzlo, smo si noge greli kar v kravjem dreku. V hlevu je bilo vedno tako toplo. Neredko smo zaspali kar med živino," mi je zaupala Angelca, ki je skupaj z več kot ducat brati in sestrami svoje otroštvo preživela na domačiji v Slovenskih goricah, ki je danes dom naše številčne družine.

Njene zgodbe, ki jih je še danes moč občutiti med tukajšnjimi zidovi, se mi zdijo tako žive, da bi jih lahko poslušala ure in ure.

In podobne zgodbe se kar nadaljujejo.

 

"Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem na kmetiji panično iskala hčer," nadaljuje Valerija, ki prihaja iz povsem drugega konca naše dežele.

Ko so jo končno našli, je vsa nasmejana in srečna ležala ob svinji, ki je tisti hip na svet spravila 12 pujskov. Prvi hip sem se ustrašila, da svinja ne bi slučajno ugriznila in poškodovala hčerke, saj so svinje izjemno zaščitniške, ko imajo mlade. A ko sem ju pogledala, je iz svinjske matere vela ena sama milina. Hči je božala enega njenih pujskov, ona pa jo je imela za eno svojih.

Včasih je bilo druženje otrok in živali nekaj povsem naravnega. (FOTO: Freepik.com)

Ti dve pripovedi sta le eni od mnogih, ki nam govorita o kmečkem življenju v časih, ko so bile živali del družine. V tistih časih je bilo druženje otrok in živali nekaj povsem naravnega. Številni kunčji bobki so včasih končali tudi v ustih malčkov, večkrat pa so se pohecali, da mora vsak pravi kmet kot otrok 'gor zrast' tudi na  samokolnici gnoja.

In potem me oglas na enem od forumov vrne v sodobni čas:

"Če bi kdo želel imeti lepega črnega muca, starega 3 leta, ga podarimo, saj ga zaradi majhnega dojenčka ne moremo več imeti."

Brskam dalje po spletu in najdem zapis nekoga, ki je v čakalnici poslušal pogovor gospe z veterinarjem, če lahko evtanazira njihovega mačka, ker imajo dojenčka. Trudili so se namreč, da bi mačka navadili življenja zunaj, vendar maček po letih bivanja v stanovanju v bližini ljudi tega nikakor ne sprejme.

Veterinar je sočutno predlagal, naj se raje obrnejo na kakšno društvo ali zavetišče in ji odsvetoval, da nič krivo žival, ki je bila navajena sobivanja s človekom in se je počutila kot član njihove skupnosti, pobijejo.

 

PREBERITE TUDI: Dojenček in domače živali

 

Strah pred bolhami in dlakami, ki so povsod, pa glistami in morebitnimi drugimi boleznimi, ki jih živali lahko prenesejo na človeka, je pač posledica sterilnega sveta, ki smo ga ustvarili.

Čistega, sterilnega sveta, v katerem se sama sploh ne znajdem.

Živali so namreč moje prijateljice že iz otroštva. Življenja brez tako iskrenih in odprtih bitij si sploh ne znam več predstavljati.

 

Zato nikoli nisem povsem razumela svojih staršev, ki so ob prihodu sestre od hiše dali našega papagaja. Perje pa to.

Prav spomnim se, kako sem se po prihodu majhne sestrice še več tednov s strahom spraševala, ali bo tudi naš mali dojenček, ki sem ga imela iz dneva v dan bolj rada, moral od hiše, če bo slučajno dobil kakšno bolezen. Ko so me pomirili, da sestre ne bomo nikamor dali, sem se zadovoljila z opazovanjem pikapolonic na koprivah, ki se staršem niso zdele nevarne in so živele na varni razdalji od našega sterilnega okolja.

 

PREBERITE TUDI: Kako otroka (na)učiti skrbeti za žival?

 

Otroštvo mine, človek pa kljub vsemu ne pozabi na želje, ki jih je nekoč nosil v sebi. In prijateljev, ki jih je moral nehote zapustiti.

Tako več desetletij pozneje, ko mi pod srcem znova utripa še eno srce, pogledam našega pujska Krulija, ki se vrtinči okoli mene. Tudi on je lani v neki družini postal odveč. Pripeljal ga je oče s sinom, ki je imel pujska zelo rad. Zasmilila sta se mi oba - deček in pujsek. Kdo bi razumel odrasle in razloge, zakaj se morajo poti živali in otrok, ki jih veže iskreno prijateljstvo, včasih ločiti.

Kruliju se je ljubezen do otrok vidno vtisnila v srce. Ko pride na obisk prijateljica z osemmesečno punčko Lano, začne po pujsje previdno stopati okoli nje in spoštuje, da je tisti frutek njen in ne njegov. Ter opazuje moje roke, če bodo božale oba ali le njo. Uleže se zraven naju, jaz pa sem vesela, ker ima pri nas vse, kar je imel nekoč tako zelo rad - družbo otrok.

Deklica Lana Krulija radovedno opazuje, ko se okoli nje zbere še jata račk, pa ji oči kar zažarijo. Kmalu zaspi kot je navajena tudi doma - z mačko pri nogah. Prijateljica jo previdno pokrije, midve pa nadaljujeva s pogovorom in jima z mačkom delava družbo.

V odnosu z živalmi otroci dobijo priložnost, da občutijo in razvijajo temeljne vrednote, ki so pomembne za vsakogar - sočutje, ljubezen, skrb, iskrenost in nesebičnost. (FOTO: Freepik.com)

 

Lana je ena tistih deklic, ki odrašča v družbi rešenih živali, kar je zanjo veliko darilo. Živali imajo namreč zaradi svoje prvobitne narave neprecenljivo vrednost in vlogo v odraščanju otrok.

V odnosu z živalmi otroci dobijo priložnost, da občutijo in razvijajo temeljne vrednote, ki so pomembne za vsakogar - sočutje, ljubezen, skrb, iskrenost in nesebičnost.

Otroci v živalih zmorejo prepoznati svoje najboljše prijatelje, ki jih sprejemajo točno takšne, kakršni so. Kadar odidejo iz njihovega življenja, jih naučijo slovesa in sprejemanja smrti kot dela življenja.

Zaradi izjemnih sposobnosti vonja, vida ali sluha živali zaznavajo spremembe pri ljudeh veliko prej kot mi sami. Pravijo, da človeka, ki ga tvoj pes ne mara, tudi ti ne bi smel spustiti v svoje srce. In tako dalje.

 

PREBERITE TUDI: Rad bi imel ...

Zakaj bi torej živali izločili iz družine, ko pričakujemo otroka?

S takšnim vedenjem smo ne le nepravični do živali (kot žal v večini primerov), vendar smo v končni fazi na izgubi tudi mi sami in naši otroci.

V svetu, kakršen je, se je treba veliko bolj kot bolh iz dlake in pršic iz perja bati zahrbtnosti ljudi. Dlake lahko namreč očistimo in bolhe odstranimo, toda odraslemu človeku bomo težko privzgojili sočutno in iskreno naravo, če ni imel možnosti je razvijati že od otroških nog.

Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi tega: živali, ki otroku pomagajo razvijati te lepe lastnosti, niso samo mačke in psi. To počnejo tudi ptice in gozdne živali, raki in ribe, pa tudi krave, pujsi, kokoši in piščanci.

Čisto vsaka žival je lahko človekov prijatelj.

Tako kot otroci v risanki Ferdinand navijajo za bikca in ostale živali, da se rešijo in živijo svobodno življenje v sožitju s človekom, naj bo tako tudi v resničnem življenju. Ne vzemimo otrokom tega dragocenega prijateljstva, ki jim ga lahko podarijo le živali samo zato, ker smo sami pozabili, kdo smo nekoč bili, še preden so nam odrasli in svet povedali, kakšni in kaj moramo postati.

 

---

 

Ksenija Vesenjak Kutlačić je avtorica knjige Živali, moje prijateljice, sicer pa diplomirana kulturologinja, ki si prizadeva za širjenje zavesti o pravičnejšem odnosu sodobnega človeka do vsega, kar ga obdaja, zlasti pa narave in živali. S svojo družino skrbi za Domačijo Koki, preko lastnih izkušenj iz tesnega sobivanja z živalmi pa nam skuša približati neizbežno povezanost vsega na tem svetu.

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.