Ko sem minulo nedeljo obešala perilo, sem iz košare potegnila tudi nekaj sveže opranih plišastih igračk, ki jih je Aurora prejela v dar ob rojstvu. V roke sem prijela prikupnega zajčka, ki ji bo delal družbo v posteljici, ter ga obesila za dolga in mehka ušeska.

Ko je takole visel na stojalu za perilo, me je nehote prešinila misel, da je nekako kruto obesiti tako prikupnega in mehkega zajčka. Če bi ga videl kakšen otrok iz vrtca, bi me verjetno vprašal, če zajčka ne boli, ko takole visi.

No, Aurorin plišast zajček je vendarle obvisel in se sušil, da ga bo moje dete lahko božalo in stiskalo k sebi. Saj vendar ni živ.

Mene pa so misli zanesle drugam.

 

PREBERITE ŠE: Blog - Mama je mama

 

Kot otroci čuvamo svoje plišaste prijatelje, jih božamo in pestujemo. Pravzaprav je otroštvo polno podob živali - opevajo jih pesmice, polne so jih pravljice, pa seveda tudi risanke. Pujsa Pepa, kravica Katka in le kdo bi pozabil medvedka Uhca. Ali pa tiste Cik Cak zajčke, ki si najprej umijejo zobe, potem pa gredo spat. Kot učimo naše otroke.

Toda ... ali ste kdaj pomislili, da v resničnem življenju te živali v večini niso nikoli deležne niti pol toliko človeške nežnosti in ljubezni kot njihovi plišasti in pravljični prijatelji? Kaj deležne, z njimi ravnamo popolnoma nasprotno kot otroci s svojimi igračkami, ki jih zvečer skrbno pokrijejo in poljubijo za lahko noč. Odrasli z živimi živalmi ravnamo povsem brezčutno in jih brez slehernega dostojanstva zapiramo za vse življenje, saj smo jih spremenili v žive predmete.

Kaj se zgodi z vsemi odraslimi, ki so kot otroci varovali in skrbeli za svojega plišastega zajčka, da desetletja kasneje prave, žive zajčke ubijajo? Če jih že ne ubijejo sami z lastnimi rokami, pa sodelujejo v procesu njihove zlorabe in takšne uboje podpirajo.

 

Po ulicah New Yorka se že lep čas vozi tovornjak, napolnjen namesto z živimi s plišastimi živalmi. Avtor performansa bi naj bil Banksy - angleški grafitar (večina ga pozna po grafitu deklice z balonom), politični aktivist in filmski režiser, čigar prava identiteta še vedno ostaja neznanka.

Tovornjak, poln plišastih živali, naj bi nas spomnil na življenja živali, ujetih na farmah, in na njihov klavrn konec.

 

PREBERITE TUDI: Blog - Res mora žival od hiše, ko pride dojenček?

 

Morda pa vendarle ni odveč, da sedaj, ko prihajajo hladni dnevi in zima, premislimo, s kakšnimi oblačili in čevlji se bomo greli sami in naši otroci. Naj bodo cofki na otroških kapicah ter podloženi škorenjčki in bundice izdelani iz umetnih materialov, ki niso nič manj topli kot prava živalska koža.

Poskrbimo, da otroci na svojem telesu ne bodo nosili rezutatov nepotrebnega trpljenja zajčkov, gosi, ovc in drugih živali, ki jih izkoriščamo. Otroške duše tega ne bi odobrile, če bi vedele in videle, kako takšni izdelki nastanejo.

 

Mislim, da je prav, da besede, ki smo jih odrasli položili v usta pravljičnim živalim, prenesemo tudi v prakso resničnih življenj živali in ljudi.

In potem prašiček vpraša: "Kako se črkuje beseda ljubezen?"

Medvedek Pu: "Ljubezen se ne črkuje ... Ljubezen se občuti."

 

 

---

 

Ksenija Vesenjak Kutlačić je avtorica knjige Živali, moje prijateljice, sicer pa diplomirana kulturologinja, ki si prizadeva za širjenje zavesti o pravičnejšem odnosu sodobnega človeka do vsega, kar ga obdaja, zlasti pa narave in živali. S svojo družino skrbi za Domačijo Koki, preko lastnih izkušenj iz tesnega sobivanja z živalmi pa nam skuša približati neizbežno povezanost vsega na tem svetu.

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.