Čeprav gre na prvi pogled za zelo preprosto vprašanje, se vsako leto znova izkaže, da sestava seznama povabljencev na hčerin rojstni dan niti pod razno ni lahka naloga.

Na srečo se tega opravila tako s starejšo kot mlajšo hčerko po navadi lotim vsaj tri tedne pred težko pričakovanim dogodkom, kar se mi vsakič izkaže kot zelo modra odločitev.

 

Najprej je treba namreč preveriti trenutne prostorske in finančne zmožnosti, ki vplivajo na število povabljencev, ki se večinoma ustavijo okrog številke deset.

"Vseh sošolk in sošolcev ne moreš povabiti. Osredotoči se na tiste, s katerimi se dobro razumeš," svetujem hčerki, kako zmanjšati število povabljencev.

"Imaš prav. Ta je nesramna do mene. Ne bom je povabila. Sploh pa ne bom povabila nobenega fanta, ker mi samo nagajajo in me zafrkavajo," se seznam kar krajša.

"Kaj pa tista deklica iz tretjega razreda, ki te je pred mesecem dni povabila na svoj rojstni dan?" poskušam hčerko spomniti na prijatelje izven šolskega razreda.

"Saj res, njo moram obvezno povabiti, ker se zelo dobro razumeva in je moja prijateljica."

In tako s hčerko skupaj iščeva vse njene prijatelje v šoli, v domačem kraju, iz obšolskih dejavnosti ali drugih dogodkov.

 

Med njimi se vedno najde kakšna prijateljica, ki ni po mojem okusu. Za katero imam občutek, da ni dobra hčerina prijateljica. Pa tudi takšne prijateljice se najdejo, ki bi jih po vseh vljudnostnih pravilih hči morala povabiti, pa jih noče. Ali pa se starši nismo uspeli ujeti in je treba iti preko sebe zaradi otroka. Da ne omenjam hčerinih in mojih strahov, kdo vse bo užaljen, ker ne bo povabljen na hčerin rojstni dan.

Na koncu se vsakič vendarle spomnim, da je to hčerin rojstni dan in da je ona tista, ki odloča, s kom želi preživeti ta poseben dan. Pa ni važno, kaj si misli mama in kako bodo odreagirali drugi.

In na srečo nam še vedno uspe ohraniti fokus na povabljencih in ne na darilih, saj bi sicer hči želela povabiti ne le cel razred, temveč kar vso šolo in sosesko. Še dobro, da mi finančne zmožnosti tega ne dopuščajo, saj mama nikoli ne ve, kdaj jo bo popadla kakšna nora ideja. Recimo, da bi otroku pričarala nepozabno rojstnodnevno zabavo, ki si jo bo za vedno zapomnil. Takšno kot v ameriških filmih - z množico otrok (in daril!), s klovnom in pravimi živalmi.  

 

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.