Težka obdobja me zajamejo po navadi, ko jih najmanj pričakujem. Pa naj gre za izgubo službe, bolezen v družini, partnerske težave ali osebnostno krizo. Takrat bi bila seveda popolnoma neiskrena in neavtentična, če bi hčerkama zatrjevala, da je vse v najlepšem redu. 

Toda, koliko in kako lahko starši svoje težave razkrijemo otrokom, ne da bi jih z njimi preveč obremenili?

 

Sama sem ugotovila, da se tisti pravi trenutek, ko starejšo hčerko prosim za pogovor, ker bi ji rada povedala nekaj o sebi, vedno pojavi ob drugačnem času. Kot bi občutki in misli v meni morali dovolj dozoreti, da jih lahko podelim tudi s hčerkama. To seveda ne pomeni, da čakam na razrešitev težave, vmes pa se pretvarjam, da se nič ne dogaja. Toda ugotovila sem, da prav vedno znova čakam na nek občutek v trebuhu, ki mi pove, da je točno zdaj pravi čas za to, da svojo stisko pokažem tudi hčerki.

V takšnih najinih zelo osebnih pogovorih se trudim, da so moji stavki čim bolj kratki in jasni, da se torej ne zapletam v neke dolgovezne razlage. Pri tem seveda pazim, da je vsebina primerna hčerkini starosti, prav tako pa se zavestno spomnim, da hčerka prav vedno potrebuje zagotovitev, da se s temi težavami, ki me trenutno pestijo, aktivno ukvarjam in da jih bom v prihodnosti rešila. Da se torej njej ni treba ukvarjati z njimi, saj jih ima mama pod kontrolo.

 

Takšni težki trenutki, ko je eden od staršev (ali celo oba) izgubljen, v bolečini in morda tudi življenjsko ohromljen, so namreč že sami po sebi veliko breme za otroka. Toda, če k temu dodamo še izgubo temeljne varnosti, ki se vedno zgodi, če starši pred otroki obupujemo in izgubljamo upanje na izboljšanje, je takšna teža za otroka enostavno preveč.

To seveda ne pomeni, da je bolje, da otroku prav nič ne povemo o odraslih skrbeh, saj jih otroci čutijo tudi, če jih pred njimi skrivamo. Čutijo namreč tako našo žalost in jezo kot strah in skrbi, vse kar bolečega starši nosimo v sebi. In če se v takšnem počutju pretvarjamo kot da je vse ok, so otroci upravičeno zmedeni (občutki, ki jih čutijo nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo starši) in še bolj prestrašeni. "Le kako strašna mora biti ta težava, če se je tudi mama boji?!" si misli otrok, ki čuti, da mama ni ok, toda ga z besedami in neavtentičnim vedenjem vztrajno prepričuje, da je vse v najlepšem redu. 

 

Ko smo pa z otroci iskreni, odprti in avtentični tudi, ko nam je težko, otroku podarimo zelo dragoceno življenjsko izkušnjo in darilo: spozanje, da je življenje včasih težko in boli. Toda, če si to bolečino priznaš, se z njo soočiš in tudi z drugimi podeliš, je lažje najti pot v boljše čase.

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.