Lansko leto sem potrebovala ogromno stvari, a je bilo vsaj jasno kaj. Adaptirano mleko, flaške, grelnik vode, dude, voziček, posteljice, plenice, kratki bodiji ...

Letos je manj stvari, a veliko bolj komplicirano. Ker se odvajata od plenic, potrebujem kahlice. Ker se nočeta več voziti v vozičku, potrebujem poganjalčke - hm ali pa morda skiroje? Pa za v vodo - nimata več obročev, kako bo z rokavčki? Bo šlo? In kopalke? Lansko leto jih nista imela ... In še vse krat dva! Seznam se iz minute v minuto daljša, jaz pa vedno bolj mislim, da ne bom uspela vsega spakirati v avto.

PREBERITE TUDI: BLOG: Dvojčka na povodec?

7 mesecev v dva kovčka!

Sedem let nazaj sem se odpravljala na Erasmus izmenjavo na Portugalsko. Šla sem februarja, domov sem prišla septembra in tako sem v svoje bivanje tam zajela tri letne čase - zimo, pomlad in poletje. Ker sem šla z letalom, sem imela na voljo en velik kovček in osebno prtljago. Za sedem mesecev oblek sem spakirala v dva kovčka! (Več seveda tudi fizično nisem mogla vleči s seboj).

Ko sem sedela na letalu, ki se je vračalo v Slovenijo, sem ugotovila, da več kot dva kovčka niti nisem potrebovala. Stvar je v tem, da če pakiraš za dva tedna ali za dva meseca pravzaprav ni neke velike razlike. In ta izkušnja mi je pri pakiranju v prihodnosti odprla oči - postala sem pravi mojster. Stvari za cel teden morja sem spravila v en nahrbtnik. Na izlet za vikend sem praktično lahko šla s torbico.

PREBERITE TUDI: BLOG: Poletne počitnice obrnjene na glavo

Postala sem mama

Dokler nisem postala mama. In to DVEMA! Potem se je začelo: še tole za vsak primer. Kaj če se pobruha/polula/pokaka/vsede v lužo ... Torbe, ki sem jih nosila s seboj, so postajale večje in težje. Vsak svojo flaško, vsak svojo malico, dvojno za preoblečt ... Potem pa se je eden sredi sprehoda odločil, da se s skirojem ne bo več vozil, pa tudi hodil ne bo - in sem nesla njega, oba skiroja (ker če se eden ne bo vozil, se tudi drugi ne bo) in še torbo, polno brezveznih stvari. (Preden zavijate z očmi - če ju nosim, je to zadnja stopnja, pred tem smo že imeli prošnjo, naj gre sam, ukaz, naj gre sam, metanje po tleh, pogovor o tem, zakaj mora sam itd. in smo samo še dve minuti od doma, medtem ko so vsi gledajo skozi okna, kaj se dogaja, ker se Adam dere, kot da ga tepem. Pa ga ne. Samo gospodu se ne da več peljati s skirojem in "zlobna mama" ga noče nesti. Po takih izkušnjah sem začela s seboj na sprehod jemati samo flaško vode. ENO flaško vode.

In zdaj sedim med kupom oblek in panično pišem seznam, ko me zadane, da sem spet tam. Spet bom napakirala celo hišo, uporabili bomo pa štiri majice in dvoje kopalk. In rokavčke. Ker tako pač je. Moja otroka ne potrebujeta veliko, potrebujeta mene. Ne potrebujeta vseh igrač, potrebujeta lopatko in zemljo in se lahko ves popoldne igramo in zidamo hiše in kopljemo luknje. Ne potrebujeta miljon lepih oblek, potrebujeta 3 majice, ki so že tako povožene, da je popolnoma vseeno, če se valjata po travi in blatu - in eno lepo, če gremo na sladoled, seveda.

In s tem v mislih sem spakirala v 20minutah. Če ne drugega, citiram mojega očija, ki je vedno rekel: "Potrebuješ samo osebno in denarnico. Vse ostalo lahko kupiš."

PREBERITE TUDI: BLOG: Ko carski rez boli v duši

Petra Znoj je sodelavka portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.