"Mami, zakaj meni Miklavž in Božiček nikoli ne prineseta tega, kar si zaželim?"

"No, saj kakšno željo pa sta ti že uresničila."

"Kakšno ja, toda ne pa vseh! Sošolka pa vedno dobi točno to, kar napiše v pismo," je vidno užaljena starejša hči.

 

"Veš, dobri možje so zelo modri možje. Otrokom vedno prinesejo to, kar menijo, da je najbolje za njih. Zato jih pogosto presenetijo in se ne držijo vedno pisem, ki jih dobijo. Očitno sta Miklavž in Božiček presodila, da je to, kar sta ti prinesla lani, zate veliko boljše darilo kot to, kar si jima napisala v pismu," poskušam nekako zagovoriti tako dobre može kot svojo odločitev, da hčerki zavestno obdarim z darili, za katere menim, da so prava zanju, pa četudi se zato oddaljim od njunega seznama.

Seznama, ki ga - če smo iskreni - v resnici pišeta vse leto in se spreminja iz dneva v dan. Ali naj potemtakem sledim njunim nestanovitnim željam?

Priznam, če začutim, da gre za veliko željo, ki vztraja že dlje časa, se vedno potrudim - če je le možno - da jima ju Božiček uresniči. Toda, če gre za željo, ki ob naslednji zanimivi skušnjavi že ni več aktualna, je tudi sama ne jemljem resno oziroma nimam prav nobenih slabih občutkov, če jo preslišim.

 

V resnici pa pogosto ne gre samo za to, ampak je ovira tudi denar. Časi, ko smo za Miklavža dobili pomarančo, kakšen svinčnik ali nogavice, so namreč že zdavnaj mimo. Danes otroci pričakujejo več, pa tudi starši se počutimo kar krive, če bi otrokom podarili samo kakšno malenkost.

Sama sicer punci učim, da dobri možje ne nosijo dragih daril, saj morajo obdariti vse otroke na svetu.

 

"Toda, zakaj pa lahko prinesejo draga darila sosedovim otrokom. Ker so bogati?," me direktno sooči starejša hči. 

"Ja, saj veš, da starši pogosto pomagamo Miklavžu, Božičku in Dedku Mrazu, da lažje obdarita vse otroke," se poskušam izmuzniti. In mi tokrat uspe.

 

Hčerki v resnici že pri pisanju pisma za Miklavža in Božička računata, da želje niso predrage, ker tega pa jima dobri mož gotovo ne bo mogel prinesel. Sem ju s tem preveč omejila ali ju učim skromnosti? Je Miklavž v resnici reven ali bogat?

 

"Ja, zakaj pa k nam ne pride tudi Dedek Mraz?" se oglasi še mlajša.

"K vama prideta tako Miklavž kot Božiček, zato Dedek Mraz ne pride. On obišče tiste otroke, kamor Miklavž in Božiček ne uspeta priti," poskušam nekako razložiti logiko dobrih mož, za katero stoji moje trdno prepričanje, da je trikratno obdarovanje v enem mesecu pa vendarle preveč. In tako ponovno ugotavljam, da so dobri možje le moj vzgojni podaljšek.

 

Pa vendar upam, da bosta vsaj še letos hčerki polni vznemirjenja nastavili mleko in piškote za Miklavža in Božička. Vznemirjenje, ki sledi, ko zjutraj prvi vstaneta in na krožniku, pod smrečico ali v božični nogavici zagledata darilo, ki se je ponoči magično pojavilo tam (ker kako drugače bi se to zgodilo, če pa mami še spi v postelji!), je namreč neprecenljivo. Pa četudi v sebi skriva nekaj čisto drugega kot sta napisali v pismu. Dobri možje imajo namreč eno čarobno lastnost - zelo dobro znajo brati skrite in še nerojene otroške želje :). 

 

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.