Kljub potrošništvu in pretiravanju pri božičnem okrasju sodobnega veselega decembra (ki se dandanes začne že oktobra!) sama še vedno obožujem čarobnost prazničnih lučk doma in v mestu, vonj po cimetu in pomarančah, toplino doma, ko zunaj sneži in vse zmrzuje ...

Božični čas je še vedno moj zelo priljubljen čas v letu.

 

Čas, ko za nekaj trenutkov tudi samo sebe prepričam v obstoj Božička, palčkov, vil, Muce Copatarice in vseh drugih čarobnih bitij, ki jih v resničnem svetu pogosto močno pogrešam.

Čas, ko je vse mogoče.

Zato en del mene razume, zakaj smo kot družba zašli v to pretiravanje in božično evforijo. Ker prav vsi hrepenimo po tej čarobnosti Božiča. Ne samo otroci, odrasli v resnici še toliko bolj. Saj smo vendar vse leto ujeti v neusmiljen in prav nič magičen svet "krute realnosti".

 

PREBERITE TUDI: Kako se ob praznični gneči umiriti?

 

Sama si zato prav nič ne zamerim, če me prevzame (no, vsaj v nekih normalnih okvirih) tudi potrošniško naravnan Božič. Vem namreč, da je ta bleščeča obleka v resnici le pot do tega, po čemer skrivoma najbolj hrepenimo prav vsi - po miru in ljubezni.

In kar je v resnici najbolj zanimivo - te čarobne trenutke nam največkrat vzbudijo povsem preproste in nič kaj bleščeče reči. Žareč pogled ljubljene osebe, topel dotik prijatelja, igriv in razposajen otroški smeh, občutek hvaležnosti ob pogledu na spokojno zimsko naravo, občutenje miru pod jasnim zvezdnim nebom ...

 

Prava sreča je zares zelo skromna in ne potrebuje veliko, da jo začutimo. Toda včasih je pot do nje tudi ovinkasta ter okrašena s kičastimi lučkami in okraski. Zakaj pa ne?! Prišla bo, tako ali drugače, z lučkami ali brez njih. Če jo bomo le znali pričakati, se ji odpreti in jo seveda najti v sebi.

In kar je še bolj pomembno: če jo bomo znali podariti. Predvsem tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Ki je med letom niso veliko deležni in jo zato v tem božičnem času najbolj pogrešajo.

Pa nikar ne mislite, da so to le finančno revni ljudje. Kje pa! Srečnostno revščino je najti tako med materialno bogatimi kot revnimi ljudmi. Med zdravimi in bolnimi. Med karierno uspešnimi in neuspešnimi. Med bolj in manj privlačnimi. Med mladimi in starimi. Med poročenimi in samskimi. Med družinami z otroki in pari brez otrok ... Naseli se povsod tam, kjer je vse manj ljubezni in empatije do ljudi, živali, vseh živih bitij in narave. Do sveta in vsega, kar je. Do življenja.

 

PREBERITE TUDI: VIDEO: So igrače res največje želje otrok?

Hvaležna sem, da živim in me čaka še en čudovito kičast Božič, ko bom poskušala ujeti vse več tistih čarobnih trenutkov, ko skozi mene steče Ljubezen!

 

---

 

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.