Ko postaneš mama, se življenje zasuka v drugo smer. Včasih je bil zame uspeh, če sem dobro napisala članek. Danes je zame uspeh, ko dvojčka spregovorita prvi stavek. Strah pred roki pa je ostal – samo da sem se včasih bala ali mi bo uspelo napisati članek do naslednjega dne, danes pa se bojim, kaj bo z mojima otrokoma, če pri dveh letih še vedno lulata v plenice.

Članki o vzgoji, zapisi o mejnikih, skupine z nasveti – vsega tega je na spletu ogromno. Vendar imam občutek, da namesto, da bi jih mamice vzele kot pomoč, same nase izvajamo še večji pritisk. Od rojstva naprej spremljamo mejnike, ki jih dosegajo naši otroci in smo panične, ko jim nekaj ne uspe do takrat, ko je napisano.

PREBERITE TUDI: Kdaj sem postala mama?

Ti pritiski, odsotnost pomoči v realnem svetu (stari starši so v službah, skupnosti so se izgubile) in vprašanje: »Sem dobra mama?« nas še bolj utrujajo. Izgorelost, depresija, občutek, da nismo dosegle tistega, kar bi morale, da naši otroci niso dosegli tistega, kar bi morali. Sem jaz kriva, ker moja otroka pri dveh letih in pol še ne govorita stavkov? Menjata črke v besedah? Kaj to pomeni za njun razvoj?

In počasi, ne da bi se sploh zavedale, tonemo v pritiskov polno materinstvo, kjer se ne znajdemo – seveda, kako se pa bomo, saj dojenček ne pride z navodili?!? In hkrati se odmikamo od sebe, od svojih želja, od svojih potreb. Tako izgorimo, kar je slabo za nas, za naše partnerstvo in za naše otroke.

Čeprav sem mama, sem tudi novinarka, urednica, ženska, prijateljica, partnerka, ljubiteljica dolgih sprehodov po naravi, rekreacijska plavalka … Vendar sem na vse ostalo pozabila. Biti mama je naša glavna naloga, ki pa je povsem združljiva z vsemi ostalimi. In ne – če bom šla vsak torek zvečer na plavanje, to ne pomeni, da je to povezano s tem, da sta moja otroka še v plenicah. In to, da sta v plenicah ne pomeni, da sem slaba mama. Ne pomeni, da nisem uspela do roka. Da nista dosegla mejnika. To ne pomeni, da bosta v življenju prikrajšana. Ne pomeni, da ne bosta uspešna. S tem, ko dosežke naših otrok kot dojenčkov povezujemo z njihovim življenjem, ko bodo odrasli, največ pritiska vršimo prav nase.

PREBERITE TUDI: Nakupovanje ni "čas za mamo"

In zato, namesto, da bi uživali v njihovih zmagah, pa čeprav so eno leto kasneje kot vsi mejniki, se grizemo, če jih nismo dosegli. »Sem dovolj dobra mama?« Sem. In veste, kako to vem? Ker me objameta vsakič, ko pridem po njiju v vrtec, ker imamo sobote, ko ne vstanemo zares, ampak se še malo crkljamo v postelji, ker gremo skupaj na različne dogodivščine in ker se skupaj smejemo, ko Adam ponesreči polije kozarec vode po celi dnevni sobi. Naši mali ne potrebujejo mejnikov, potrebujejo občutek varnosti in ljubljenosti.

Vse mamice potrebujemo podporo, medsebojno razumevanje, še bolj v teh časih. Zato je nastala ideja za Samozavestno mamo – podporno skupino za mamice dojenčkov od 0 – 1 leta. Skupaj bomo klepetali o krivdi, ki razjeda mamice, o tem, kako uskladiti partnerstvo in starševstvo, o večni utrujenosti in še mnogo mnogo več. >>PRIJAVI SE TUKAJ<<

 

---

Petra Znoj je sodelavka portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.