Teoretično starši seveda vemo, da so otroci v bistvu nedolžni, četudi včasih navzven delujejo nesramni, privoščljivi in celo hudobni.

Toda v praksi se rado zaplete.

Še posebej, če je tvoj otrok žrtev "hudobnega" otroka. Takrat to prepričanje o nedolžnosti vseh otrok kar nekako izpuhti. 

 

"Prav načrtno je z vso silo boksnil Matica v trebuh. Tako majhen, pa že tako zloben!" se mi potoži ena mama.

In druga doda: "Saj vem, da se je ta mala tega verjetno naučila doma od svoje mame, toda kako je lahko sedemletnica tako lažniva, hinavska in privoščljiva!"

 

PREBERITE TUDI: Nasilje med otroki

 

Starši se čudimo, kako lahko tako majhni otroci premorejo tako "grde" občutke (ki ji vodijo v tako "grda" dejanja), hkrati pa do teh istih hudobnih otrok čutimo prav neko sovraštvo (lahko mu rečemo odpor ali jeza, toda v resnici gre za maščevalno in privoščljivo sovraštvo). Sama namreč tako pri sebi (ko sem se znašla v takšni situaciji) kot pri drugih starših nisem zaznala prav nobenega razumevanja in empatije do teh "malih hudobnežev".

Ali nam torej ti otroci služijo le kot ogledalo lastne nezmožnosti sprejemanja določenih "prepovedanih" občutkov, ki jih sprožajo njihova hudobna dejanja? Se v resnici zgražamo nad sabo, ker smo tudi sami zmožni čutiti takšno jezo, privoščljivost, zavist in hudobijo, ki jo opazujemo v dejanjih hudobnega otroka pred nami?

 

Toda, če pogledam na drugo stran med starše, ki trdijo, da imajo iskreno radi prav vse otroke na svetu, pa mi spet nekaj smrdi. Ali je kateri koli starš (ki ni Jezus Kristus) zares sposoben čutiti ljubezen do otroka, ki je njegovega otroka zanalašč potisnil po toboganu, da je padel in si razbil koleno? Ali ni nekaj povsem naravnega in zaščitniškega, da do bitja, ki je poškodoval tvojega potomca, ne čutiš pozitivne energije, temveč ga želiš vsaj odstraniti iz svojega vidnega polja?

Ni kaj, mislim da se moramo starši pošteno pogledati v zrcalo. Ko so naši otroci kakorkoli napadeni, se starši prelevimo v zaščitniška bitja, ki so zmožna tudi nič kaj ljubečih in prijaznih občutkov. Kaj bomo s temi občutki storili, evo, tukaj se pa pokaže naša resnična zrelost.

Jih bomo potlačili in se pretvarjali, da mi pa ja ne čutimo nobenih "grdih" občutkov do nedolžnih otrok? Ali jim bomo dopustili, da nas prevzamejo in iz drugih otrok naredijo "hudobno pošast v telesu otroka"? Ali jih bomo raje enostavno priznali in sprejeli, hkrati pa se spomnili, da imamo pred sabo otroka, ki se še uči soočanja z lastnimi občutki in primernega izražanja?

Dokler smo namreč ujeti v lastna močna občutenja - pa naj bo to zanikanje lastnih občutkov ali utapljanje v njih - smo enostavno nezmožni biti empatični. Pa to ne samo do tistega malega smrkavca, ki terorizira vse otroke po vrsti, temveč tudi do ubogih otrok, ki so nič krivi dobili po buči.

Pa smo spet tam. Če želimo otroke dobro vzgajati, moramo najprej zelo dobro prevzgojiti sami sebe. Ugotoviti, katere preživetvene in obrambne strategije nosimo s sabo po svetu. Kje so tisti alarmni gumbi in rdeče zastave, ki nas opozarjajo na vso tisto nerazrešeno kramo, ki smo jo tako ali drugače podedovali po svoji žlahti.

 

No, pa da vendarle odgovorim na naslovno vprašanje. Sama sem prepričana, da ne otroci ne psihično zdravi odrasli niso hudobni. Le včasih se vedemo hudobno, ker je to največ kar v tistem trenutku zmoremo. In če hočemo svoje otroke naučiti, da obstajajo tudi manj hudobni načini vedenja, jim moramo biti predvsem sami dober vzgled. Tudi, ko se v nas prebujajo hudobni občutki do drugih otrok in odraslih, ki se vedejo hudobno.  

 

---

 

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.