Ultrakratka imena, eksotična imena, dvojna imena, imena po božanstvih in mističnih bitjih ... kot bi starši med sabo tekmovali, kdo bo svojemu otroku dal bolj posebno in unikatno ime.

Pa tudi sama nisem nobena izjema, da ne bo kakšne pomote. Moji obe hčerki imata dvojno ime. Zakaj? V resnici o tem nisem še nikoli razmišljala, pač to mi je bilo takrat (in mi še vedno je) zelo všeč. In če je prva dobila dve imeni, pri drugi niti ni bilo več druge opcije, da mi ne bi kdaj očitala, zakaj tudi njej nisem podelila dveh imen.

Toda, ko je šlo za izbiro imena, je bil zame najpomembnejši dejavnik izbire fonetičnost imena - kako se ime sliši. Vsako ime sem na glas ponavljala, še posebej, ko sem iskala kombinacijo za dvojno ime, in poslušala. Ali teče tekoče in mehko? Kakšno energijo oddaja in privablja?

Pa tudi na numerološko analizo se nisem povsem požvižgala, priznam. A si res upam dati svojemu otroku ime, ki vibrira z najbolj nesrečno številko? Raje izberimo katero drugo ime.

Seveda ga je na koncu moral "požegnati" še bodoči očka in sem samo upala, da mu bo ime, do katerega sem zares težko prišla, všeč. Tako prvič kot drugič se je strinjal z mojo izbiro, ki je tudi njega očarala - Ela Nora in Lili Hana. Okrog Nore sva sicer imela nekaj burnih debat, toda ko sem mu razložila, da če te hočejo otroci zafrkavati, te bodo zafrkavali ne glede na ime, je sprejel to mojo dolgoletno željo po Nori.  

 

V starih časih starši (predvsem mame) niso niti približno tako komplicirali z imenom kot sodobni starši, ki so se zaradi imena še nerojenega otroka pripravljeni tudi pošteno skregati. Med sabo in s širšo družino.

 

"Zakaj bi pa imel drugo ime po očetovi družini in ne mamini?" se začnejo prerekati stari starši.

Ali nikakor ne morejo sprejeti eksotičnega imena, ki ni značilno za slovensko okolje: "Tako ga pa res ne moreta poimenovati. Jaz ga že ne bom klical po tem imenu!"

 

Takšnih pogovorov pred 40 leti zagotovo ni bilo. So bile pa drugačne težave. Otroci so včasih dobili ime kar mimo mamine želje in volje ali pa so jim imena po svetnikih podelili (pa kdaj tudi spremenili) kar župniki. Ali pa so družine brez vprašanj sledile družinski tradiciji, v katero se nikakor ni smelo dvomiti. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. In pika.

 

V resnici sem vesela, da imamo starši danes več svobode glede imen. In da si ti naši otroci, ki jih poimenujemo, kakor jih pač poimenujemo, lahko po 18. letu ime tudi spremenijo, če jim naš izbor nikakor ne ustreza.

"Pa saj je samo ime. Kaj tako kompliciraš!" se pogosto oglašajo tisti, ki jim gre vse to kompliciranje okrog imen, še posebej pa preimenovanje odrasle osebe, pošteno na živce.

Toda kakorkoli obrnemo, ime je pomembno. Cel svet nas pozna in kliče po imenu. Ko pomislimo nase, pomislimo najprej na svoje ime. S svojim imenom se tako globoko poistovetimo, da je lahko zares velika težava, če nam lastno ime ni všeč oziroma ga nikakor ne moremo sprejeti.

 

In tako se sprašujem: kje bi bila danes, če bi me mama imenovala Tamara, kot je načrtovala, če bi se rodila s temnimi lasmi? Rodila sem se namreč povsem plešasta in je tako sklepala, da je verjetno več možnosti, da bom svetlolasa kot temnolasa.

In tako sem postala Helena. Po Heleni Trojanski.

 

---

 

Helena Primic je samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.