Kako se mamica počuti? Kako doživlja porod in kako sprejme novorojenčka k sebi? Ob tem smo lahko pozorni na …

 

1. Partnerjeva opora je neprecenljiva

V času nosečnosti se začne partnerstvo preoblikovati in ustvarjati čustveni prostor za novega družinskega člana. Med partnerja prihaja nekdo, ki bo popolnoma odvisen od njiju. Potreboval bo veliko občutka varnosti, pripadnosti, ljubezni in odzivnosti obeh staršev. Tako je partnerjeva vloga pri tem izjemnem koraku pomembna. Spoštljiv odnos naj bi omogočal oporo, spodbudo in pripravljenost za sodelovanje v starševstvu.

 

2. Čustvena priprava na porod

Naše počutje in sprejemanje poroda lahko bistveno vpliva na proces rojevanja, način kako se soočamo z bolečino in pospremimo dojenčka na svet. Praktično znanje o vseh porodnih fazah nam lahko pomaga, da se v sebi umirimo, začutimo svoje telo in kaj se z njim dogaja. S partnerjem si lahko zaupata, kakšne strahove bližajoči dogodek v vama vzbuja in česa vsega se veselita ali vaju skrbi.

PREBERITE TUDI: Z vizualizacijo si lahko pomagate do lepšega poroda

 

3. Kožni stik

Prvi stik z dojenčkom naj vključuje kar največ čutil. Ker novorojenčki močno čutijo skozi kožo si ga za nekaj časa golega stisnemo k svojemu telesu. Tako nas bo poleg vonja in že znanega glasu prepoznal tudi po stiku in nežnosti ter se umiril ob naši prisotnosti. Omogočili mu bomo občutek varnosti in ljubljenosti. Isto lahko naredi tudi novopečeni očka.

 

4. Dojenje je proces

Včasih vzpostavitev dojenja zahteva več časa in truda kot smo pričakovali. Dojenje ima poleg hranjenja pomembno vlogo pri vzpostavljanju stika z dojenčkom. Mamici omogoča nadaljevanje povezanosti z rojenim otrokom, medtem ko je za otroka dojenje predstavlja tudi občutek varnosti. Zaupati si ima v procesu dojenja izjemno funkcijo. Mamino počutje, doživljanje svojega telesa in sebe se izrazi v občutkih, ki jih doživlja, ko dojenčka pristavi k dojenju.

 

5. Počitek za mamico in dojenčka

Po porodu je čas za umirjanje in spoznavanje. Za spanje, vzpostavljanje stika in počivanje. Družinsko povezovanje med najožjimi člani brez zunanjih odnosov, ki bi lahko v družinico vnesli stres ali dodatnih skrbi. Kljub temu da želimo svojega dojenčka pokazati bližnjim, se prej vprašajmo, kako se ob tem počutimo, ali si to res želimo ali si to bolj želijo drugi.

PREBERITE TUDI: Izbira porodnišnice: Pomembna vprašanja za porodnišnico

6. Gnezdenje z dojenčkom

Po prihodu iz porodnišnice se gnezdenje nadaljuje. Tako lahko v mirnem domačem okolju začutimo potrebe svojega dojenčka in se na njih odzovemo. Hkrati pa ne smemo pozabiti nase, saj nam lahko sicer lastno nezadovoljstvo, utrujenost in skrbi onemogočajo biti uglašeni na otroka. Gospodinjska opravila, če je le mogoče, delimo s partnerjem, starši, prijatelji, medtem ko se mamica in očka posvečata dojenčku, svojim občutkom ob njem ter drug drugemu v novih vlogah.

 

7. Hormonsko neravnovesje ali družinska dediščina

Po porodu se lahko počutimo neizmerno veseli, zadovoljni, srečni, lahko pa smo žalostni, potrti, polni strahov in skrbi. Varen in zaupanja vreden partnerski odnos nam pomaga, da delimo svoja občutja in smo v njih slišani. Da smo pozorni, ali obremenjujoča občutja trajajo (pre)dolgo in ob tem primerno ukrepamo. Nihanje razpoloženja v zgodnjem materinstvu je lahko posledica hormonskega ravnovesja, lahko pa se nam ob nenehnem zadovoljevanju potreb novorojenčka in skrbi zanj (ali dovolj je, ali dovolj spi, je zdrav …) prebudijo bolečine, ki jih nosimo v sebi. Ob dojenčku gre vsak od staršev skozi lastno otroštvo in tako podoživimo, kako smo se počutili ob lastnih starših.

 

8. Vzpostavljanje stika je lahko stresno

Prebujanje čustev, ki so se v nas nakopičila skozi leta, zaznamuje tudi naš stik z dojenčkom. Če opazimo, da se v novi vlogi težko umirimo, ko želimo vzpostaviti stik z dojenčkom ali se odzovemo nanj tako, kot si v resnici ne želimo, je to priložnost, da poskrbimo zase. Se iskreno pogovorimo, kaj čutimo in se soočimo s svojimi občutki. Normalno je, da če smo v otroštvu doživeli boleče stike z najbližjimi, da se bo ta bolečina prikradla v odnos z našim otrokom, kljub temu, če smo se do sedaj trudili to pozabiti in živeti naprej.

 

9. Dojenček čuti s celim telesom

Otroci kot spužve srkajo vase okolje, ki jih obdaja. Vsa čutenja, s katerimi so obdani, ponotranjijo in se nanje odzivajo. Mamino in očetovo počutje tako pripomore kreirati njihov vsakdan. Če smo umirjeni in sproščeni, je večja verjetnost, da bo tudi dojenček umirjen in sproščen (če ga ne pestijo nobene druge težave). Če pa so okoli njega odnosi, ki vznemirjajo, bo skušal zaradi lastnega nelagodja, starše klicati (z jokom) na pomoč. In če ne bodo v stiku sami s seboj ter poskušali poskrbeti za svoje počutje, ga verjetno ne bodo tako jasno slišali, kaj želi sporočiti.

 

10. Zaupam si

Ključna lastnost umirjenega materinstva je zaupanje vase. V svoje notranje vzgibe, ki se prebujajo ob dojenčku, v svoje odzive na njegove potrebe in na sploh vase kot starša. Mama, ki si zaupa, pokaže otroku, da ji lahko zaupa. Da se bo trudila ga slišati, razumeti in pomagati se soočiti z izzivi, ki prihajajo ter čustvi, ki ga bodo preplavljali. Če pa je mama v spoštljivem partnerskem odnosu, ji to zaupanje pomaga vzdrževati tudi partner. Otroci nas potrebujejo, da smo za njih dovolj dobri starši. Da si zaupamo, da bomo vedno pripravili varno odskočno desko za njih, ko nas bodo potrebovali.

PREBERITE TUDI: Ni lepšega, kot je rojevanje novega življenja (BLOG)

---

Dr. Petja Kovačevič je doktorica zakonske in družinske terapije ter univerzitetna diplomirana komunikologinja. V zavodu Igrivi svet se ukvarja z vprašanji o vzgoji in starševstvu. Več informacij o njihovih programih dobite na www.igrivisvet.si, info@igrivisvet.si in 040 818 122.

Dr. Petja Kovačevič na portalu Ringaraja.net odgovarja na vprašanja o vzgoji in starševskih stiskah ter zakonskih in družinskih težavah. Svoje vprašanje ji lahko zastavite TUKAJ.