Mamitretjic
|
Pozdravljeni, zadnje čase se srečujem z mešanimi občutki. Dobro leto in pol sem v zvezi z vdovcem, ki ima 2 otroka, zadnje pol leta pa živimo skupaj. Z otrokoma se odlično razumemo in sta me sprejela že od začetka, prav tako s starši pokojne žene. Sama tudi pazim, da vedno ravnam spoštljivo glede spomina na pokojno in poskušam vedno pomisliti na vse in kako se počutijo. Se pa zadnjih nekaj mesecev borim sama s seboj, ker se mi zdi, da sem včasih tam samo kot nadomestilo. Starši pokojne redno hodijo na obisk, cca enkrat tedensko. Kar je super in seveda tudi prav zaradi vnukov. Me pa pričenja motiti, da imajo še vedno ključ od hiše in pridejo še predno se vsi vrnemo domov ter vmes "pomagajo" s tem da operejo, pospravijo oblačila v omaro, skuhajo kosilo (predvsem mama), počistijo ipd. Ne vem, ali sem preobčutljiva, ampak mi je res neprijetno, da starši pokojne žene hodijo po hiši ko nas ni doma in da "pomagajo" kot so pomagali med boleznijo žene. Ker ne potrebujem pomoči in bi si res želela za gospodinjstvo poskrbet sama in imeti pregled nad tem kaj še je, česa ni, da ne planiram kuhanja nečesa in potem najdem v zmrzovalniku ali želim nekaj skuhat in sta sestavine porabila. Vse to mi daje občutek kot da sem samo menjava. Sočasno pa da nimam nobene zasebnosti in besede v gospodinjstvu. Tudi zlaganje oblačil mi je neprijetno, ker bi rada to uredila sama in ne da se nekdo dotika mojih oblačil, oblačil partnerja in hodi po prostorih. Čudno mi je da spodnje perilo partnerja zlaga mama pokojne žene. Pa ne da jih ne želim v življenju, so super. Pa tudi če mi ne bi bili všeč se zavedam da so stari starši otrok in je prav da so redni stiki. Mi je pa težko ko vse poteka kot je potekalo prej, ker kot da sem tam samo namesto nje. Pa tudi niso moji sorodniki, čeprav jih jemljem kot dodatne stare starše, in se mi zdi, da je minilo že dovolj časa, da bi bila lahko postavljena neka meja do kje lahko gredo. Moji starši ne odpirajo hladilnika ali hodijo po spalnicah in sobah in gledajo košev za umazano perilo. Niti ni potrebe po pomoči. Če bi bila, bi že prosila, ali ene ali druge. Sicer priznam da me to moti že zadnje leto, ampak sem držala v sebi, ker vem da tudi oni potrebujejo čas za spremembe in ker so drugače super ljudje, jih ne bi želela prizadeti. Sem čudna, da ne želim, da imajo ključ od hiše in tikajo stvari v gospodinjstvu? Da zlagajo perilo? Tega ne bi želela niti za svoje starše. Je pa še slabše, ker je čustveno res slab občutek, da si nek nadomestek, ker se vsi obnašajo kot so se prej. Se mi zdi, da je to novo poglavje in nekatere stvari se bi morale spremeniti....
|