Barbs
|
Ne jo kregat... morda se je samo malce napačno izrazila. Jaz jo pa razumem. Po prvem porodu se mi je neznansko mudilo domov. Hotela sem že naslednji dan, pa pač ni šlo. Ne vem, zakaj sem se tako počutila, pač... želela sem domov. Pa smo drugače rešili. Bolj pogosto sem imela obiske - mož, pa mama, ata... ko jih ni bilo, pa smo za kakšnih petnajst minut še z dvema drugima iz sosednjih sob šle spodaj na sok, belo kavo, na klepet, pa je bilo takoj lažje zdržat. Po moje tudi nihče ne bi opazil, če bi katera šla "ven" , vendar se mi to res ne zdi smiselno. Pusti zelenjavarja, naj ti dragi prinese korenje ... Jaz sem bila vsa korajžna in polna energije, pa sem že po prihodu domov takoj naslednji dan hotela sama do trgovine, ki je par korakov stran - tako, da se mal zluftam, ker mi pač ni bilo nič... In sem šla, pa sem takoj pogruntala, da ni fajn. Sem imela čist telečje noge sred štacune, pa kar "polivala" me je neka vročica, pa vrtoglavica... tako da.... zdaj, v tretje, mi ne pade na pamet, da bi sploh razmišljala o čem podobnem. V porodnišnici se bom pustila lepo crkljati, potem pa še doma kak teden ali dva Je bilo pa ful hudo za mojo cimro, ker je hotela domov zato, ker jo je skrbelo, kaj počne mož. Že v porodnišnico je hodil precej nalit, potem je imel dolgo vožnjo domov in je bila revica dobesedno na koncu z živci - kar naprej je letala do telefonske govorilnice, jokala... Mislila je, da če bo doma, bo boljše. res se mi je smilila.
< Sporočilo je popravil Barbs -- 13.2.2006 8:02:40 >
_____________________________
Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)
|