Katy78
|
Dobila si par super odgovorov oz. mislim, da sploh nisi prišla sem po odgovore temveč po podobne izkušnje, ki jih imata očitno le liliana in mika. Tistih ta "pametnih" si pa ne jemlji k srcu, ene se pač morajo dokazovati na vsaki temi. Če nimaš takega otroka, enostavno ne moreš razumeti tega, kar ti pišeš. Jaz imam podobnega kalibra doma, le da je fant. Ko sem brala tvoj opis, kakšna je bila kot dojenček in kasneje trma itd., sem imela občutek, da opisuješ mojega otroka. Tudi jaz sem se spraševala, kaj naj še naredim, katero metodo naj še preizkusim, pa ni bilo treba nič spreminjat, le čas je bil potreben, pa seveda doslednost in izbiranje bitk, o čemer je že liliana pisala. Pri mojemu otroku ni delovalo in še zdaj ne deluje če bom brezpogojno zahtevala da vsako stvar uboga na prvo besedo. Zato vztrajam pri res pomembnih stvareh, pri manj pomembnih pa ga vržem raje na finto (npr. kdo bo prvi preoblečen v pižamo) kot pa da bi mu kot psu ukazovala in zahtevala da me uboga takoj na prvo besedo. Pa tudi dosledna včasih nisem bila, ker nisem robot in sem tudi jaz kdaj utrujena, slabe volje, se slabo počutim. Pa zaradi tega nismo nič zavozili, danes je to naporno obdobje že večinoma prerasel, ima 5 let in pol, oz. ima še žute minute vendar je tega občutno manj. Prav tako vem, da ga v vzgoji nisem posrala, zato ker imamo tudi mi 2-letnika, ki je njegovo pravo nasprotje. Miren, ubogljiv, neverjetno veliko se mu da dopovedat, rad se crklja, kar se tavelik nikoli ni maral. Ravno prej sva bila zunaj in je skakal po lužah pa sva šla mimo njemu najljubšega igrišča pa je želel tja in sem mu rekla da ne greva, ker je blatno in da bova šla ko bo sonček in je šel lepo naprej. Takoj sem pomislila kako bi se tastarejši pri 2 pa tudi še pri 4 letih v taki situaciji drl in vztrajal na svojem. Pač različna karakterja sta in vsak svojega sta prinesla že na svet. Upam, da mu bo ta njegov karakter v žvljenju prav prišel, se pa zavedam, da je to odvisno od vzgoje in da bo šlo še kar nekaj živčkov za to. Jaz sem tudi ugotovila, da bolj ko sem mu težila, zahtevala in povzdignila glas, manj sem dosegla, pri njemu na lep način veliko več dosežeš, je pa res, da je težko, kadar si utrujen itd. Prav tako ne vidim nič slabega, če ne hodite na igrišče oz. ne vem kaj je čudnega, če popoldan ne greste. Jaz imam službo do 5h in če bi jo imela oba, tamaladva popoldan ne bi bila veliko zunaj, vsaj ne v jesensko-zimskih dneh, ko je zunaj že trda tema ko pridem domov. Mi tudi ne hodimo veliko na okoliška igrišča, raje gremo s kolesi ali do babice in dedka, tavelik rad hodi v "hribe" zato smo kupili nahrbtnik in gre lahko tudi tamali na Šmarno, Jošta, Šmarjetno, na Rožnik pa že sam prileze. Res je, da tak otrok rabi veliko gibanja, da se "zlajha", in ima potem manj energije da misli na neumnosti ampak ja, vedno to ni mogoče. Mi smo bili to zimo veliko bolni, vsi, ter posledično veliko med 4 stenami in sta tudi izkoristila in norela po stanovanju. Jaz vidim, da ga je treba, kadar smo doma, na polno zaposliti, da pomaga pri gosp. opravilih ali pa da riše (česar sicer ne mara preveč), vleče črte od pike do pike, rešuje uganke in podobno. Če ima preveč časa ali pa se dolgočasi, zna biti še vedno tečen kot podrepna muha. Skratka, vztrajaj in najdi kaj pri tvojemu otroku deluje, ta recept boš morala sama poiskat.
< Sporočilo je popravil Katy78 -- 21.4.2014 18:20:56 >
|
Natisni
...
. Ja, je en šok, ampak ko malo pomisliš...ni, gre pač v rok službe oz razigranega otroštva.
.
). Mi imamo doma takšnega 4,5 letnika, on je enostavno takšen in basta. Prej ko to spreješ in prilagodiš "vzgojo" njemu lažje ti bo. Je pa tako, da rabiš veliko živcev, potrpljenja in predvsem energije da lahko slediš njegovim podvigom... Naš ima res ogromno energije in imam vcasih obcutek da bolj ko se trudim da to energijo porabi več je s temi aktivnostmi dobi.
. (ne, nisem ji dovolila plezat;). Ampak izučilo je ziher ni, smola pač, se zgodi. Ampak to je dobro - ti otroci se bojo vedno pobrali in šli naprej:). Mali je pa sploh kaliber - to je čisto drug svet - prva previdna, druga tako spretna, da si večinoma ninič naredila, mali pa šus - ne pogleda nič, divja non stop, večkrat pobuškan v enem tednu kot obe skup celo življenje
mi smo imeli še podobne težave z lakoto, ko ni hotla jest, čeprav je umirala od lakote in smo vsi nasrkali od lačno-tečnosti; šele po petem letu je počasi začela to ozaveščat, da ni take krize (se še kdaj zgodi, ampak čedalje bolj redko). 
. Kljub temu, da je tako zgodaj vstala, ni spala popoldan, zvečer pa borba za spanje. 
