|
patrino -> RE: Slabost med vožnjo (19.7.2013 9:32:08)
|
Sama sem kot otrok šla skozi to. Bruhala sem že po parih kilometrih in moji so to v času dolgih voženj reševali tabletami ( ena tabletka pred vožnjo) proti slabosti. Res je da nisem bruhala, sem bila pa totalno zdrogirana. Še sedaj se spomnim tiste obupne zaspanosti in slabega počutja - še dva dni po tistem nisem prišla k sebi. Zarekla sem se, da tega svojim otrokom ne bom počela. Pa so trije . Vsi bolje prenašajo vožnjo kot sem jo jaz , vendar so imeli čisto mali tudi nekaj težav. Pri nas je od takrat pa vse do sedaj ostala navada, da se ne vozimo ponoči ( ponoči vsako luknjo in ovinek prej opaziš z želodcem kot pa z očmi). Da ne gremo na vožnjo s praznim in ne preveč polnim želodcem. Kakšne pol ure pred vožnjo pojemo kakšne grisine, prepečenec, hrske., preste....Pijemo le vodo. Med potjo se striktno ustavljamo na dobro uro ali dve, če je stanje normalno. Med potjo tudi na postankih vedno jemo le samo kruhovo pecivo v obliki žemelj, bombet,... in pijemo vodo.nobenih bonbonov, sendvičev, sladkih štručk, piškotov, sladkih pijač, sadja...Predvsem pa gremo na pot z veliko časa, prej se z otroki pogovoriva o poti sami, kaj lahko po poti vidimo, kje se bomo ustavili...tako otroci lažje zdržijo od ene do druge točke ( ne vem zakaj nekateri na dopustniške destinacije hitijo kot zmešani. saj gredo vendar na dopust in ne na poslovni sestanek- če se pride namesto v treh , temveč v petih urah na mesto, ne bo po moje nobenega pobralo). Sedaj, ko je otročat že malo večja, se zadaj dogaja vse mogoče ( ta večja lahko brez težav bere knjigo med vožnjo, ta maladva igrasta igrice na mobiju,se igrata z avtki...)vmes pa se velik pogovarjamo, pojemo, se gremo razne besedne igre, šaljivke...Slednje smo počeli tudi že prej, ko so bili še mlajši. Sama se spomnim, da sta bila moja starša pred odhodom na vožnjo vedno vznemirjena in tako sem bila potem tudi jaz. Ves čas sta me spraševala, če mi je slabo, mi ponujala hrano ali vsa nestrpna čakala, kdaj bomo že končno prispeli. Če se je bilo potrebno vmes ustaviti, je bil oče ves vznemirjen in je ves čas pogledoval na uro. Bruhanje v avtu je bila zame grozljivka in ko sem se na odrasla leta ozrla nazaj, sem spoznala, da je precej psihično pogojeno. Sama sem bila sposobna občutiti neprijeten občutek slabost v želodcu včasih že takrat, če se je mimo mene peljal avtobus in izdatno zasmrdel za seboj, pa čeprav sem stala na pločniku in sama tuhtala, da bi se mogoče peljala z njim.
Pri meni je vse izzvenelo z leti oz. takrat, ko sem nekako izgubila strah pred vožnjo in slabostjo, ko me je začela zanimati okolica bolj kot kje imamo spravljene polivinilaste vrečke, ko sem se zaradi vsakodnevne vožnje v srednji šoli nekako navadila tudi telesno na to guganje želodca med vožnjo. Po moje pri vsakemu nekoliko ali čisto izzveni. Bistvo je pa to, da je treba narediti vožnjo prijetno in čim manj stresno.
Ko sem pri eni prebrala, da je njen jaslični otrok bruhal vsakodnevno , ko ga je vozila 30 km daleč v vrtec, me je spreletela groza. Ubogi otrok. Kakšna agonija.
|
|
|
|