ženska
|
S partnerjem sva skupaj osem let in imava dve leti starega otroka, cukra, da si lepšega že ne moreš želet. Oba ga imava neizmerno rada, kako pa drugače!! Mislim, da imam problem sama s sabo, pa ga ne znam rešit. Partner me ima neizmerno rad, tako kot jaz njega, imava dobri službi, svojo hišo, veliko si privoščimo,... Pa vendar, mnenja sem, da ga skoraj neprestano nekaj obtožujem, mu mečem polena iz preteklosti pod noge,... In on? On vse to požira in se ne želi pogovarjati z menoj, ker si pač misli svoje, da sem itak "nora" in da si vse kar na blef izmislim in je rajši tiho. Itak! Sem neizmerno ljubosomna in si neprestano v glavi predstavljam, da ima drugo, da ... bla bla bla. Sama na sebe sem jezna. Čeprav me po drugi strani neizmerno moti tudi njegovo obnašanje. Ker ko si on nekaj začrta v glavi, je rajši tiho in se trma, ne pogovarja, kot pa da bi mi rekel in bi problem rešila skupaj. Mene pa to ful boli in na podlagi tega njegovega obnašanja, meni po glavi rojijo same negativne misli, in si kar nekaj izmišljam, kot npr. da me nima več rad. Pa vendar jaz vem da ni tako, ampak KAKO SI NAJ POMAGAM, KAKO GA NAJ V TISTEM TRENUTKU PUSTIM PRI MIRU, NE PA DA GA DO KONCA NAFILAM S SVOJIMI BEDASTIMI IZMIŠLJOTINAMI, DA PRIDEM DO TEGA DA SE POTEM RES Z MANO NE POGOVARJA DLJE ČASA?????? Je pa tudi velik problem to, da se nikakor ne moreva vsesti skupaj in se pogovoriti. Vedno se zapreva vsak vase in se potem čes par dni začneva samo objemati in .... problem rešen, za ???? dni?
|