Seven*
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina
IZVIRNO SPOROČILO: mehurčica
Imel je dirke od enega konca do drugega, Jakob in Ema(ona je potem še tako kot David ponavljala "spidermaaan" ) od Seven sta mu sledila kolikor je šlo, tu pa tam so podrli Kajetana od Jančike, ene otroke je bilo strah kaj se dogaja. Medtem sva mu bolj na hitro rekla, naj ne divja, ker so okrog mali otroci(na te je potem bolj pazil) in ker se mu lahko kaj zgodi. In na koncu tako kot je prišel najbolj glasen, tako tudi odšel - z zatečenim, krvavim očesom. Drug dan seveda ni šel v vrtec, ker na oko ni nič videl. In kaj se je dogajalo popoldan pri nas doma? Divjal je naprej:"Ati, lej kak hitro bom pri tebi! Brrmmmm....!"
Uau, pa ti to pustiš? Se ti zdi ok in prav, da teče gor in dol in štalo dela? A veš, jaz ga zato zihr ne bi čez rit, vendar mu niti pod razno ne bi dovolila letat po gostilni (ali pri prijateljih, saj je vseeno) pa četudi moram zato gostilno (frende)zapustit, kajti to je vzgoja, da se otrok nauči kontrolirat. A ni tvoj otrok že več kot 3 leta star, celo 4 se mi zdi? A je to ok zanj, če nori? Bo zato kaj boljši človek, ker se bo "zdivjal"? A veš, to ni človekova potreba, da kadar ne ve, kaj bi počel, začne delat neumnosti. To je freh odnos, pri toliko starem že. In četudi je resnica, da nekateri otroci rabijo več gibanja, pa da nekje do 2. leta težko razumejo, da v gostilni ne morejo hoditi po svoje in gledati tujcem v krožnik in tuliti na ves glas (ali pri frendih razturat hišo), po teh letih to s trudom uspejo upoštevat. Kaj pomaga reči otroku: Tega ne počni!, če ga ne ustaviš fizično - primeš ga za roko, če te ne sliši in ga postaviš poleg sebe. Pogledaš ga v oči in mu resno reči: Nehaj! Takoj! in ga odnesti k mizi, pa četudi vsi ostali starši dovolijo svojemu, mu jaz ne bi. Meni je do tega, da se bo moj otrok znal vesti. In se bo. To je pomembno za življenje, ne le njegovo, tudi moje, vsak dan imaš zato z njim bitke, ker ne postaviš meje.Torej bi lahko tam risal za mizo ali se igral z avtki za mizo, če pa bi še zganjal nevzgojenosti, bi pa mi šli. Brezpogojno. In ja, naučil bi se. Moja hči je želela početi enake reči pri teh letih, zato smo pogosto odšli iz prizorišča dogajanja, pa pogosto sem morala vstati od mize, kljub pogovoru s frendi, pa se z njo ukvarjat, namesto da bimi bilo luštno z njimi, ker pač vzgoja je proces, zelo zahteven, ki ni za lene. Pa danes ne počne več kakih neumnosti, ker ve, da ji to ni dovoljeno, ker je to nevljudno do vseh ostalih gostov (frendov, otrok,njihovih staršev), pa četudi ti gostitelj nič ne reče, oz. iz vljudnosti reče, da je že ok.
Še nekaj o divjanju. Divjanje ni nikdar potrebna stvar. Če je otrok zelo zelo dolgo časa pri miru, rabi zrak, gibanje, pa ne v obliki divjanja, pač pa v obliki proste, neusmerjene zabave po svoje, brez izzivanja drugih otrok. To mu takrat pomaga, pa vseeno, ali je to nogomet, plezanje po drevju ali zgolj klepet s prijateljčkom. Če pa je otrok zdolgočasen, ne ve, kaj bi, ali ga toliko reči zanima, da nima meje sploh, pa je divjanje še toliko manj potrebno - in je izključno stvar neustrezne igre, neznanja zabavati se normalno ali dolgčasa ali objestnosti. Takrat ga umiri obratna dejavnost - najboljše bi bilo, da se zvije v klobčič in samega sebe objame, ali da ga ti objameš, pa je vsaj par minut čisto tiho in uživa v tišini (lahko ga mirno iz prostora ven odneseš, ker tak kraval je živčni strup za vse otroke). Povem vam, da v šoli to pomaga. Jaz vedno rečem, zdajle bomo pa uživali v tišini, pa smo par minut totalno tiho, zleknjeni na klopi ali kako drugače, vendar se ne dotikamo drug drugega - to rečem, kadar so totalno podivjani. Potem ugotovijo, da je zelo pasalo. Torej pri polni zavesti trdim, da je miselnost o tem, da se mora otrok zdivjat, zgrešena. Mora dobiti neke (normalne, smiselne) aktivnosti, kadar je predolgo na miru in mora dobiti totalno umiritev, kadar je zdivjan- to pa bi držalo.
Zato mehurčica, oprosti, ne razumem, kako lahko sploh kdo dovoli otroku divjat po gostilni ali pri prijateljih. Nevljudno je to in neodgovorno od staršev. Pa ni vzrok to, da mu nočeš dati eno čez rit (saj mu je jaz tudi ne bi), ampak ker se ti zdi ok, če divja, to pripisuješ karakterju in modernim otrokom, ki so kao bolj taki in to lahko počno, ni kao to nič narobe, pa ne ukrepaš drugače.
Gina, bom si drznila kar namesto Mehurčiče odgovorit.
Prvo je potrebno vedeti par dejstev za lažje razumevanje. David je sin dveh res aktivnih športnikov in ima tega res veliko v genih. Rabi zelo veliko gibanja, skakanja ipd. In tudi ko se igra, se igra zelo doživeto in intenzivno. Druga stvar je ta, da smo takrat bili tam sami RR-ovci, ki Davida poznamo in nas to res ne moti. Poleg tega ni razbijal in uničeval, samo pač malo tekal. Mehurčica je imela na rokah še enega otroka in iz tega vidika bila malo okornejša, vsekakor pa tik pred tem da urgira v določeni situaciji.
Gina, zakaj poskušaš vsake toliko časa komu njegovo vzgojo kot napačno? Jaz tole družino poznam in je vzgoja čisto primerna. Poleg tega je David zelo nežen in bister fant, ki ve kje so meje. Vse kar je je pač to, da veliko skače in laufa: "Glej kako visoko jaz skočim" stil. Sicer pa norme kaj je normalno in kaj ne so zelo različne. Jaz vsakič dobim vtis predvsem o tem kako zelo motorično sposoben je ta fant.
No in ko tole berem sem prav vesela, da se nas je na naših druženjih našlo nekaj bolj zahtevnih. V naši družbi so mirni otroci bolj izjema kot pravilo. Sem vesela, da sem dobila podporo o teh zadevah tudi pri naših štajerkah. Res vam hvala, brez vas bi se mi zmešalo!??! 
Je pa res, da smo verjetno vsi malo stigmatizirani s strani vzgoje naših staršev in da vsi izhajamo iz tega prepričanja. Resnica je pa najbrž nekje vmes. Gina, zdi se mi tudi, da je v vsakem pedagoškem delavcu tudi malo control freaka, kar je najbrž del profesionalne deformacije. Pa ne mi zamerit, čisto vsi imamo profesionalne deformacije, pač na druge načine. Ker je tudi moja mama pedagoški delavec verjetno na tvoje poste reagiram malo bolj burno, ker imam pač tisto sliko pred sabo, ki pa ni nujno realna in enaka tvoji.
V vsakem primeru se pa strinjam, da je težko najti mejo med tem, da vzgajaš in posledično omejuješ in tem da otroku še vedno pustiš dovolj svobode za njegovo gibanje, razvoj in kreativnost. Jaz še vedno pustim otroku, da je občasno bolj pameten od mene (so situacije, ki to omogočajo), pravzaprav se celo veliko stvari naučim, ker vidim tudi skozi otrokove oči in ne zgolj otroka kot nek subjekt, ki ga je potrebno voditi in vzgojiti v primerno osebo. Primerno v smislu, da bodo vse lokalne tete in ome in mame rekle: "O kako pridnega in vzgojenega otroka imaš!!".
Zabluz je pogosto relativna zadeva, ki je stvar tega iz katere strani gledaš.
Zakaj že nisem diplomirala iz filozofije? 
_____________________________
Gospa sem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. No, pretiravam, morda sem hji vsega skupaj trikrat obljubila, da jih dobi,... In še vedno mi ni jasno zakaj mi verjame, ker je še nikoli nisem. Je pa verjetno res magičen tale stavek,... "Nehaj, ker jo boš dobila,..." 
, ker ustrahujem otroka,... 
in pikami
. Zaslužimo ju, na tretje opozorilo - pohvalo, 6 zvezdic prinese boniteto (kopanje v bazenu, izlet, obisk lutk), 6 pik pa prinaša 3 dni brez TV, ja računalnika in obiskov. In tudi tukaj, čeprav resnično ne razumem zakaj, je pridna, ne zato, da bo dobila zvezdico, ampak ker noče pike,... 
