mamuška
|
No, danes je en tak dan, da se je pa meni utrgal film in sem ob pol desetih dopoldan tulila ko živina. Zdaj mi je žal, čeprav me je vrli sin dobesedno napenjal kot elastiko. Po dooooooooooooooooolgem času je končno posijalo sonce in je celo kazalo, da se čez pol ure ne bo skrilo in ker mojemu sinu kronično manjka gibanja, sva se zmenila, naj se hitro uštima, če hoče, mu pomagam in greva nekam ven. Pa zajtrk že čaka, on še v pižami, pa ga opozorim, nič, pa ga pošljem izrecno zobe umit, nič, on kar nekje v svojem svetu, vozi avte v pižami in se zadere "jaaaaaa, sej boooom", nadaljnih 10 minut, nič - potem se zazdim sama sebi kot osel, ker prosjačim mulca, da bi se zmigal v lastno dobro. Rečem: ok, bova pa doma! Zobje so bliskovito umiti, sin v trenirki, zajtrkuje.
Medtem stopim na balkon in skoraj zmrznem,  pogledam na termometer, ki kaže celih 12,8 stopinj!!! Podn! Obema pripravim malo toplejša oblačila, jaz se oblečem, sin spet sanja in sanja in sanja. Nato pride na idejo, naj ga jaz oblečem, on bo pa avte vozil. V ne vem, več katero mu lepo povem, da če misli na igrala in igrišče, naj se hitro preobleče, lahko pomagam, ampak cunj natikala nanj, medtem, ko on vozi avto, NE BOM. Mu pomagam slečt majco in naštimam drugo, da jo obleče - in on ob tem vozi avto. Cela ceremonija, od trenutka, ko sva vstala in do trenutka, ko vlečem z njega majico, traja debelih 90 min!!!! Takrat se mi dokončno stemni, zatulim (ampak res zatulim!), če se misli obleč ali ne, hkrati zagrabim ključe in grem skozi vrata. Na eni strani bi najraje tulila jaz, na drugi tuli sin, ampak ko po pol minute odprem vrata - glej čudo! - za njimi stoji sicer objokan, ampak do zadnje malenkosti oblečen sin. In spet ne vem, kdo je zdaj tukaj malo ku-ku  , kdo koga za**bava?!?! Sledi sicer sto "oprosti"-jev in izjav "rad te imam" in podobnega, kar mi še dodatno 1. dviguje pritisk in 2. težko lega na vest  , ne prav preveč mirno mu razložim, da včasih beseda oprosti vseeno ni dovolj in da je poleg "oprosti" treba spremenit tudi način obnašanja, ampak sinu moja "pridiga" že krepko preseda. Nekje v zadnjih možganih mi močno utripa ukrep o odpovedi igrišča in igranja, ampak tokrat priznam, da povsem pragmatično privoščim igrišče predvsem sebi!! Enostavno ne fizično in ne psihično ne zmorem več otroka, ki se ves teden ni pošteno izdivjal! V nasprotiju z jutrom poteka dopoldne nadvse spokojno, moj sin naravnost vzorno uboga in reagira na prvo (!!!!!) besedo in se mi še 100 x opraviči. Na koncu, tik pred odhodom imam res že hudo slabo vest in nisem čisto nič ponosna nase. Sinu to tudi povem in se mu tudi sama opravičim za izbruh kričanja.
No tkole, da se ve, kako tudi pri nas pride do razkoraka med teorijo in prakso, med tistim, kar bi radi dosegli in izpeljali in tistim, kar dejansko dosežemo in izpeljemo 
|
Natisni
), ampak otrok te RES ne sliši. Jaz sem se v nekem obdobju drla kot obsedena, bolj ko sem jaz tulila, manj je otrok slišal. Pri psihologu, kamor sem šla po nasvet, ko so me "razveselili" s hiperkinetičnostjo, mi je psihologinja svetovala: "Stopite do otroka in ga zbudite iz njegove zamaknjenosti, kajti on vas RES ne sliši!". Presenetljivo, od tarat rečem 2 x in če me drugič ne sliši oz. me ne sliši na kak poudarjen klic "Hoj-hooooj, ku-kuuuu!", grem do njega. Ne morem reči, da mi je vedno v veselje, ampak tako dretja pri nas skoraj ni več, kadar pa zatulim, pa sin VEDNO na to odreagira. Šele ko si res 100% gotov, da te je otrok slišal, lahko rečeš, da te uboga ali ne. Ta "zamaknjenost" jim je hkrati tudi velik plus, kot jim je minus, kajti naš fant se lahko sredi najhujše galame povsem nemoteno igra, bere, sestavlja - kajti on zunanji svet enostavno odklopi. Pa čimmanj nepotrebnega govorjenja, brezveznih opomb, pripomb, prepovedi. Včasih se otroci "odklopijo" od staršev, ker jim ti stalno nekaj žlobudrajo na glavo. Kakšen plus je tak odklop, vem sama, kajti leta in leta sem prevajala v zelo hrupnem okolju, kjer nihče ni mogel niti brat, kaj šele prevajat. Tudi jaz namreč lahko okolico povsem odklopim, če je potrebno. 
)
je pravkar prebral tvoj post in njegova reakcija je bila:"A si ti to napisala?" Do pikice natančno si opisala mojega dveinpolletnega sina. Me veseli, da nismo edini. Kako pa se tej stvari streže, pa še nismo ugotovili. Bi bila tudi jaz hvaležna za kak nasvet.
