TomazO
|
Ker ma Celin malo manj časa za odgovarjanje, se bom pa kar jaz lotil zadeve, torej oče od Lejle, katero sva imela na pregledu.
Najprem malo ozadja, kako smo sploh pristali tam; Lejla je stara eno leto, za svoje leto ime nekoliko premajhno telesno težo (7300g). Zato nas je njena osebna zdravnica poslala na preventivni pregled na gastroenetrološko kliniko v Ljubljano, čeprav je Lejla živahna, polna energije, nima problemov s polivanjem oz. kakanjem. Poslala sva napotnico na klliniko, dobili smo datum pregleda.
Nato nastopi dan obiska oz. začetek obiskovanja:
1. dan:
Odpeljemo se v Lj, kjer parkiramo na plačljivem parkirišču (nepokritem) zraven kliničnega centra. Peš se odpravimo do pediatrične klinike, kje se postavimo v vrsto za pregled. Čakamo kakšno dobro uro in pol, nato smo bili na vrsti.
Sledi standardni pregled, povprašajo naju po problemih, boleznih v družini, pregledajo Lejlo. Po pregledu nas napotijo na gastroenterološki oddelek B v drugem nadstropju.
Razporedijo nas v sobo za otroke in ne dojenčke, ker v sobi za dojenčke ni bilo prostora. Počakamo na pregled specialista, kjer nas ponovno izprašajo o problemih, boleznih v družini ipd. Ker nismo omenili nobenih problemov glede kakanja, polivanja ali kaj podobnega, nam specialist-ka razloži, da bodo naredili celotno preiskavo, ki pa bo trajala tri dni. Imeli smo možnost izbire, da lahko z otrokom ostanemo tudi čez noč na oddelku, ali pa popoldne po 15., 16. uri oddidemo domov in se vrnemo naslednje jutro. Seveda smo zaradi vročine na oddelku izbrali slednjo možnost.
Nato so sledile preiskave:
- odvzem krvi: potrebovali so tri epruvetke krvi, ki so jo vzeli Lejli iz zgornjega dela dlani. Zaradi vročine se je kri hitro gostila, zato se je igla zamašila, špikniti so jo morali še enkrat; seveda se je zamašila tudi ta igla, krvi pa še ni bilo dovolj, zato so jo špiknili še v drugo roko. Ob tem seveda otrok zelo joka, in se upira postopku z vsemi močmi. Ker je "poseg" trajal kar nekaj časa, je bila na koncu Lejla čisto izmučena, zaradi joka na ves glas pa tudi hripava. Od tega trenutka dalje se je bala vsakega posega in pa zdravnika, ki je bil v halji in se je še preden sem jo dal na mizo, z vsemi štirimi upirala; seveda ni izostal tudi jok.
- oddali smo še urin in pa blato.
Na srečo smo imeli termovko s pijačo s seboj, ker tisti dan na voljo niso imeli navadnega čaja, ampak samo limoninega, katerega pa so nam odsvetovali.
Domov smo odšli ob 16. uri, bilo pa nam je naročeno, da moramo zjutraj priti tešči, torej nič jesti in piti po polnoči in da bomo imeli preiskavo "obremenitev z laktozo".
2. dan:
Tokrat smo imeli srečo in smo parkirno mesto dobili ob kliniki na zastonjskem parkirišču. Lejla je bila kar sitna, kajti zajtrkovati ni smela, bila je lačna in žejna (nisva ji smela dati niti vode). Nato je ob približno 8. uri sledila obremenitev z laktozo. Najprej smo ponovno morali dati kri, tokrat iz prstka. Nato je sledil vnos laktoze: Lejla je dobila kredi podobno snov, zmešano z vodo, katero je morala pojesti. Zadeva po njenem izrazu na obrazu ni bila ravno okusna, vendar smo jo morali posiliti, da je vso količino pojedla, ki jo na srečo ni bilo ravno veliko (nekaj kavnih žličk).
Po pol ure vnosa laktoze v telo je sledil prvi ponovni odvzem krvi iz prstka. Ti so v polurnih razmakih sledilo še štirje, v tem času pa Lejla ni smela zaužiti ne tekočine in ne hrane. Roko so ji vedno ovili v plenico, da ni praskala prstka, iz katere so vsakič jemali kri. Ko je bil peti odvzem končan, je končno lahko nekaj pojedla in popila. Tokrat smo dobili čaj in mlečno kašico, katero je dobesedno požrla.
Ta dan smo tekom jemanja krvi imeli še pregled potu ter testiranje za alergijo.
Pregled potu je bil še najbolj nedolžen od vseh pregledov, saj so ji na roko priključili dve elektrodi, s katerimi nežno stimulirajo kožo, da se le-ta spoti, na vmesnem mestu so nalepili nek trakec, na katerega se je nabral pot, ki je šel na preiskavo. Sama stimulacija z elektrodami je trajala 7 minut, trak s potom so odstranili po pol ure. Seveda je Lejla sedaj imela še drugo roko oviro v plenico, da si ne bi odstranila traku s potom.
Celin je med tem časom šla na dietno posvetovalnico, kjer so ji svetovali glede prehrane in načina prehranjevanja, torej med obroki nič malih sladkarij, pol ure pred obrokom nič pijače, visoko kalorično hrano ipd.
Pri alergiji so Lejlo testirali na moko, jajce ter mleko; vsi testi glede alergije so bili na srečo negativni.
Proti koncu pregledov so nas poslali še na EKG, kjer dejansko tudi ni nič hudega, če se seveda otrok ne bi upiral z mislimi jemanja krvi v glavi.
Aja, danes smo dobili prosto mesto v sobi za dojenčke, zato smo bili vsaj nekoliko med "svojimi", kar je bilo bistveno bolje.
Dan smo zaključili ob 15. 30 uri, čakajoč še na ultrazvok, vendar ga danes nismo dočakali; bil je prestavljen na naslednji dan. Ponovno nam je bilo naročeno, da moramo priti zjutran na preglede tešči, ker bomo testirali "obremenitev z ???" (na žalost se ne spomnim izraza). Zdi se mi tudi, da smo ta dan imeli še slikanje pljuč in pa srca.
3. dan:
Takoj zjutraj je bilo Lejli vzeto nekaj krvi za preiskave, tokrat iz sredine roke. Lejla se je tokrat že nekoliko manj upirala, ker je očitno vedela, kaj jo čaka ter da ne more nič storiti proti temu. Nato je dobila neko stvar, podobno sladkorju, zmešano z vodo. Po besedah sester je stvar nekoliko boljšega okusa kot laktoza, tudi Lejli je nekoliko bolj teknila, kot včerajšnja laktoza.
Po eni uri je ponovno sledil odvzem krvi, tokrat na srečo brez zamašenih igel.
Bili smo že skoraj pri koncu, čakal nas je samo še pregled z ultrazvokom, ki sam po sebi ni bil tudi nič groznega in bolečega.
Počakali smo še na rezultate (ki niso pokazali nič konkretnega) in odpustnico, katero smo dobili okeog 14. ure. Rečeno je bilo, da bomo izvide dobili po pošti, kar se je po 14 dneh tudi zgodilo, z diagnozo, da je vzrok za njeno nizko teži očitno gensko pogojen, saj nobene od naju s Celin v otroštvu ni bil ravno "obilen". Sam še sedaj nikamo ne pride s težo (70kg pri višini 188 cm in starosti 29 let).
Veseli, da so vse preiskave končane, smo se odpravili domov, še prej pa sva Lejli kupila plišasto igračko po njeni izbiri v pritličju klinike, saj je ta te tri dni prestala kar veliko obremenitev.
BTW, ta dan na žalost ni bilo prostega parkirnega mesta, zato smo parkirali na parkirišču ob kliniki, kjer sem vsake 2 uri menjal listke, ki so veljali po eno uro in so jih prodajali spodaj v trafiki (kjer sva dobila tudi ostalo hrano (beri sendviče) in pijačo za naju s Celin).
Kaj naj torej napišem za konec? Prvi dan sva bila s Celin kar nekoliko "paf", kaj vse bomo morali opraviti, vendar se človek kar nekoliko navadi. Več kot očitno potrebujemo novo otroško kliniko, ki jo gradijo že predolgo, stari prostori so dotrajani.
Še nekaj povzetkov oz. plusov in minusov, ki jih lahko naštejem glede obiska:
Slabosti:
- wc za starše samo v pritličju
- prenatrpane, neklimatizirane sobe
- čistilke loputajo z vrati, da se zbudi vsak dojeblek, ki zaspi
- parkirna mesta
Dobro:
- nova generacija sester, torej mlajše, so imele kar občutek za otroke in so se po mojem mnenju izkazale
Verjetno sem še veliko stvari pozabil napisati, in če se komu poraja še kakšno vprašanje, naj se ga ne boji napisati.
LP, TomazO!!
PS: vsa čast tistim, ki se jim uspe prebiti skozi celoten tekst, saj se ga meni za seboj ni dalo pregleti za napakami, zatorej jih je verjetno veliko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
