Anonimen
|
Ne vem čist točno al govoriš o lagati samemu sebi ali o lagati okolici. Sam sebi lažeš nehote, braniš se pred "nesrečo", recimo si ne priznaš, da te mož vara. Tega si ne prizna nobena ženska, razen če ga najde gor. Še če najde sms z nedvomno vsebino, si reče to je le sms, prevaral me nikoli ne bi. Nekje noter sicer nekaj gloda, počasi ubija, a čas je potreben, da sam sebi priznaš, da si nesrečen. Nesrečnost ljudje enačimo z neuspehom, ne želimo si priznati neuspeha.
Drugo je, če lažeš okolici. Naprimer, če gresta dva narazen. Tista ženska, ki je razlagala okrog, da so srečni, čeprav niso več živeli skupaj, je dojela razvezo kot najhujšo nesrečo, ki se ji lahko zgodi v življenju. Več jih poznam, ki odkrito priznavajo, da brez svojih moških ne bi mogle živeti. Te bi težko povedale komu, da so šli narazen, v takih ženskah upanje na ponovno zvezo, na vrnitev moškega, "preglasi" razum, za njih je to to in ni variante, da se moški ne bi vrnil, verjamejo v dokler naju smrt ne loči.  Mislim, da ni razlagala okrog, da so srečni, ker bi jo bilo sram, da so šli narazen, kvečjemu jo je bilo sram, da je njen dragi ne ljubi dovolj in si je vzel pavzo. Težko težko verjamem, da bi jo bilo sram priznati, da nima partnerja, možno vsekakor je, a ni zelo verjetno, najbrž je kombinacija obojega.
Jaz sem svojo razvezo dojela kot osvoboditev , nikjer in nikdar nisem tajila, da živim sama. Sem pa od tistih žensk, ki ne morejo živeti same, dobila dobronamerne komentarje, ki sem se jim dobrohotno in iskreno smejala npr. ti bi si pa res lahko našla nekoga, razmišljaš kdaj o samomoru, jaz ne bi mogla živeti brez mojega - kar umrla bi brez njega, ipd.
Če lažeš samemu sebi, tega ne delaš zavestno, če lažeš drugim, pa je druga pesem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
