Anonimen
|
Zimiske počitnice:Utrinki iz otroštva II.del Huraaaaa!!petek!!Zadnji dan pouka!!! Pa so tu zimske počitnice.Na vsezgodaj v sobotnem jutru zlezemo v avto,čaka nas za tiste čase dolga pot.O avtocesti ni duha ne sliha še. Do Ljublajne po vseh tistih ovinkih,črnokalskih in tja do Postojne se je pot pošteno vlekla.Ampak meni je bilo vseeno,samo,da grem k babici, zimskim radostim nasproti.Pot sem že poznala na pamet,vsak ovinek vsak gozdiček in travnik in hiše mi je bilo že znano.Zime mojega otroštva so bile vedno polne snega,nikoli ni zatajil.Take,no koraj take, kot je letošnja.Pa snega ni bilo samo nekaj centimetrov,ampak se ga je merilo v enem in pol metra. Pa smo prispeli v meni tako ljubo "ulico"pri babici.Vsa okolica je bila oddeta v belo,nikjer ni bilo barv rož tako kot poleti,ampak vse v tihi belini. Poglej!!Spet moji sestrični na koncu ulice,že čakata!!Jupiii,prihajam!!!! Ko se raztovorimo iz avta in znosimo potovalke v toplo hišo,sem že pripravljena,da se problečem.Tokrat v več slojev obleke,kot poleti. Ja,v času mojega otroštva ni bilo snežk,pa neprmočljivih pajacev. Si se moral,kar znajti.Najprej debele volnene nogavice,nato mi je babi zavila noge v časopisni papir in za konec še v najlon vrečke in vse skupaj,sem stlačila v gumjaste škornje za dež.Dva debela puloverja,rokavice in vennnnnn na sneggggg!!! Pred mano so se raztezale bele poljane,tam kjer so poleti bile njivice in travniki je bilo vse pod snegom.Najprej me je prijelo, da grem gazit po snegu,tam kjer še nihče ni hodil.Kakšen užitek! Potem pa z sankami v pasjo dolino.Nič ni bilo težko po hribu navzgor pešačit. Tri ure,so mi minile,kot bi mignil.Ni me motilo,da so bile noge že mokre in ledene,meni je bilo toplo. Čas za kosilo je že minil,ajoj mami se bo spet jezila,gremo! Vse tri smo prikorkale v kuhinjo,od nas je teklo,ker se je sneg topil, babi in mami sta se prijemali za glavo,češ,da bosta spet po tleh pomivali.Na hitro smo pojedle,noge si ogrele kar v pečici štedilnika. Ko smo ponovno začutile prste na nogah si ovile suh časopis in se obule, nas že ni bilo več.In tako do trdne teme. Kako lepe in svetle so bile tiste noči,tako čarobne.Kar škoda je bilo, da sem morala spat. Naslednji dan je bilo na vrsti drsanje.Spodaj pod hišo so bile skopane jame,tam so pred leti kopali ilovico za izdelavo zidakov. Poleti so bile tam mlake z kvakajočimi žabami,pozimi pa je vse to zamrznilo. Z metlami in drsalkami smo mahnile do prve večje mlake. Najprej počistile in pometle sneg iz ledu,pa smo imele privat in zastojn drsališče.Anekdota:Jaz in sestrična Majda sva se spomnili,da bi na drsalkah kar can can zaplesali.Prijeli sva se pod roke in en,dva,tri,obe istočasno dvignili desno nogo.Katastrofa!!!Majdi spodrsne,zmanka ji ravnotežja, z vso težo pristane na zadnji plati.Ha ha!!!Bolelo je,no čisto malo,najhuje je bilo pa to,da je pod zadnjico nastala velika luknja.Tako sva morali domov,od nje je tekla voda,rite sploh čutila ni več in naslednji dan sva morali drugo mlako iskat. Nisem se naučila smučati,ker takrat so bile smuči le za premožnejše. Stric je meni in Majdi kar doma izdelal smuči.Dve ozki dešcici,pooblal podmazal,z jermeni sva si pritrdili na škornje.Ampak ni bilo veselja s tem,nikamor ni šlo,lepše je z sankami ali drsalkami. Anekdota nekega dne:Na vrhu hriba se z Majdo priprvlajva,na spust. Še kar velika gužva je bila.Vsedeva se,jaz spredaj ona zadaj.Jupiii že drviva po klancu navzdol.Vraga,glej ga mulca,nama prekriža pot. Obe naenkrat bremzava z nogami,zanese naju in priatneva direkt v smreki.Auččččč....<Buška na čelu,ker sem sprobla trdoto debla,buška zadaj,ker je Majdina glava trda.Tudi ona jo ne odnese brez posledic. Sanke pa razmajane.Pol ure kasneje je ilo že vse pozabljeno,treba je izkoristit vsak dan,če vam še nisem omenila,so takrat zimske počitnice trajale dva tedna. Zvečer pa smo se talile ob toplem štedilniku se mastile z vročim kruhom na debelo namazanim z domačo mastjo z ocvirki pa zdrobljenim česnom in malo posoljeno.Ajoj,kakšni okusi so bilitakrat.Če tega ni bilo na razpolago je bil tudi sladkor posut po kruhu dober.Pa mjdin oče,moj stric je znal skuhat tako dober mlečni gres in gor smo posule na debelo čokolado v prahu.Seveda sva pred spanjem delali že načrte za naslednji dan. Sestrična je živela hišo zraven babične.Ker ni bilo razsvetljave,jo je bilo malo strah tistih nekaj metrov do doma narest.Pa sem jo spremljala do praga, pa je men bilo strah nazaj,me je ona spremljala nazaj,sva se spremljali tako kar nekaj minut,dokler ni prišla moja mama.Nič,jaz sem stala na pragu, Majda je šla proti domu in obe sva na glas kričali,da preženeva strah,če bi kje za kakšnim grmovjem čepel vse dotlej,dokler ni stopila v njeno hišo. Tako,za enkrat bo dovolj,morda se še česa spomnim.
|