Dashenka
|
Vprašanje, ki ga zastavljaš, je eno od tistih bolj "filozofskih", ali še bolje rečeno "svetovno nazorskih" iz kategorije dojenje najmanj 1 leto, bio-hrana, bombažne plenice, otroci=mala božanstva, "samo ne hojce" in še kaj. Dobila boš popolnoma različne nasvete, kako boste na koncu spali, pa je odvisno od vaju z možem. Jaz sem imela posteljico ob zakonski postelji. Imeli pa smo to srečo, da je hčerka že od prvega dne doma imela bioritem dan/noč, tako, da je spala celo noč, z enim dojenjem+stekleničko tam okoli dveh ponoči. Ta obrok je zelo kmalu opustila, tako da je že zelo zgodaj brez zbujanja prespala celo noč do 7 oz. 8 zjutraj Zato pa sva bistveno slabše spala z možem, saj je hčerka prva dva meseca v spanju dobesedno "krulila" kot mali prašiček. Ko smo se vrnili s prvega potovanja pri 4m, pa sva jo preselila v svojo sobo. Od takrat dalje pa smo spali vsi. Glede spanja v skupni postelji pa so mnenja zelo deljena. Še celo ista forumašica enkrat napiše, da spijo skupaj, drugič, pa da ima ob postelji otroško posteljico. No, mi skupnega spanja nismo prakticirali nikoli do 8m. Pri 8m pa smo storili "usodno" napako. Takrat je soupadlo več stvari: - naučila se je v postelji vstat (v spalni vreči!), obraten postopek pa ji nekako ni šel od rok in nog - bila je prvič prehlajena, zamašen nosek pa jo je ponoči neizmerno jezil - rastli sta ji zgorni dve enici - začela je obiskovat varstvo In ker je zbujenega otroka, ki stoji v svoji postelji in iz sosednje sobe ob 2h ponoči veselo vriska, ti pa veš, da moraš ob 6ih zjutraj vstat, it v službo in tam tudi funkcionirat, iz lastne komoditete otroka vzameš v skupno posteljo. Zdaj je hčerka stara dobro leto dni. In noči, ki jih v celoti prespi v svoji postelji so v manjšini. Z možem se nisva še čisto vdala v usodo, tako, da vsako noč sicer začnemo v ločenih sobah, vendar nimava energije "božanja", "prepričevanja" in "tolaženja" otroka, naj nazaj zaspi v svoji postelji. Zato pa večino noči prespim z blazino in glavo na nočni omarici, zjutraj se zbujam čisto polomljena. Ne glede na širino postelje otrok namreč leze k enemu od staršev, v našem primeru k meni. Jaz pa se umikam v strahu, da jo pomendram, oz. ji zlomim kakšno roko. Uf, sem se razpisala. Torej moj nasvet: 1) Čim prej poskušajte spat v ločenih sobah. Premetavanje, smrčanje in kruljenje moti vse: odrasle in otroka. 2) Če se le da, ne pristanite v skupni postelji.
|