Anonimen
|
Tokrat sem bila prvič postavljena pred dejstvo, da moj otrok ni tako idealen, kot se je to zdelo meni. Danes je pomočnica povedala njeno mnenje o Davidu (star je skoraj 15 mesecev).
Po njenem naj bi bil moj otrok zelo egoističen, trmast in zmeraj mora doseči svoje. Z drugimi otroki se ne želi igrati, niti jih noče več gledat, predvsem hoče biti v naročju in se cartat. Če se mu kateri otrok približa, se ujezi in začne jokat, dokler ne gre to dete vstran. Čudim se, ker ga takšnega ne poznam.
Danes me je tudi prvič pričakal z jokom. Videl me je skozi okno, da prihajam, zato je hotel iz stola. Ker pomočnica ni mogla takoj uresničit njegove želje, saj je previjala drugega otroka, je zagnal pravi jumbus. Saj vem, da je izsiljeval, to sem tudi povedala vzgojiteljici. Takrat pa je začela... da imam premilo vzgojo, da bo potrebna bolj trda roka  , da je David nujno potreben vrtca, saj je nesocializiran (hja, kateri prvi otrok pri tej starosti pa je???), da se mu vidi, da ni bil dosti v stiku z drugimi otroki (kar Štajerke veste, da glih ni ravno res, saj smo se veliko družle z njimi!)... da je posesiven... da je trmast in to vztrajno trmast... da neprestano išče varnost, saj je bil vajen, da sem nonstop letala za njim in skrbela zanj. Letala za njim... kaj pa vem? Saj je komaj shodil, logično se mi zdi, da ga ne bom pustila skakat samega naokol. Sedaj se na sprehodu oddalji od mene in ga tudi pustim, ampak potem se kmalu vrne nazaj.
Skratka, pravi šok zame. V bistvu vem, kako bi se naj otrok razvijal pri določenem obdobju in zdelo se mi je, da je pač takšen, kot so otroci pri tej starosti. Zdaj pa vidim, da to ni res. Res je, da ima napade trme od enajstega meseca dalje in tudi res je, da se na njih ravno ne oziram najbolj. Takrat, ko buta z glavo v tla ali v zid oz. v naju, seveda to poskušam preprečiti, čeprav priznam, da sem ga že parkrat pustila, naj se udari, da bo potem videl, da to boli in bo sam od sebe nehal... Recimo danes se je na obisku ulegel na tla, ker sem mu vzela ključe iz rok in z glavo pošteno butnil, potem pa je pričakoval, da ga bom vzela k sebi in pocartala. Ker tega nisem storila, je jokal še bolj. Stopil je k meni, pa držal rokice gor, češ, naj ga dvignem. Kar kričat je začel od jeze, ker ga nisem upoštevala. Potem se ga je usmilila prijateljica in v trenutku, ko ga je dvignila, je utihnil kot bi ga odrezal. Samo, da je dosegel svoje.
Naj povem le še to, da gre zjutraj z velikim veseljem v vrtec. Vzgojiteljice se razveseli in se ji nasmeji ter razširi rokice in se privije k njej. Tudi lupčka je dobila od njega že vpričo mene.
Očitno je videla, da me je s svojim mnenjem čisto potolkla (itak sem bila zaradi problemov v službi žalostna), zato je na koncu dodala le še to: "Je pa izjemno bister otrok."
Kako pa lahko pri tako malem otroku ugotoviš, da je "izjemno bister" pa tudi ne vem. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
D.
