ronja
|
A to vsak dan, recimo cel teden, cela dva tedna lahko tako funkcioniraš........? Ne skoz, ves čas, na žalost ne gre. Normalno lahko funkcioniram dva, tri dni. Potem se mi pozna: mam slabše reflekse in sem bolj nerodna kot sicer, hitreje zbolim itd. Drugi navadno tu še nič ne opazijo, samo meni gre na živce. Po kakem tednu se me vsaka blesava viroza prime, ki gre mimo. Po daljšem času pa mi začnejo tudi možgani štrajkat - počasneje mislim, težje se skoncentriram. To se zgodi po kakem mesecu ali dveh. Do zdaj sem daljše časovno obdobje to počela dvakrat: ko sem delala poskuse za diplomo, pa sem mela ravno takrat eno delo čez dan in dobila še eno fajn delo dopoldne in nisem hotela nič pustit (trma;). Vem, da se mi je parkrat kar blackout naredil. Ampak potem, ko je bilo konec, sem 2 dni spala (ok, ne cel dan, ampak ful;) in potem sem bila ko rožica. Drugič sem ga takole dalj časa srala, ko sem pisala dr., ta faza je trajala malo dlje (vsaj ene 3 mesece tega urnika), ker smo vmes še obnavljali in selili - takrat je bilo najbolj kruto in se mi je res že mešalo. In takrat ni šlo brez poživil: pila sem kavo in tavrinske pijače praktično vsako noč. Sem se že malo bala, da bom odvisna ratala, pa se ni za bat, zgleda se ne navadiš (ali pa se samo jaz nisem, ne vem, ampak čim sem lahko šla spat namesto delat, nisem rabila nič:). Sem bila pa presenečena, kako hitro sem prišla k sebi, ko sem lahko spet spala:). Vseeno srčno upam, da mi ne bo treba nikoli več:). Sem bila pa po svoje vesela, da še vedno lahko, hehe. Patrino, jaz nimam občutka, da ne rabim spanja. Rabim ga res manj kot večina, še vedno pa je zame optimum vsaj 6 ur/dan. Zdaj tudi spim večinoma 4-6 ur, kot sem napisala (od 1 oz 3h do 7h), čez vikend pa malo dlje:). To, da dostikrat ne spim toliko, ni zato, ker ne bi bila zaspana, ampak zato, ker sem blesava . Vedno mi je bilo škoda življenja za spat in potem ko je zvečer končno mir, da lahko naredim kaj... hitro zabluzim do precej dlje kot sem mislila bit pokonci (saj veš, tisit: samo še tole skončam... pa je ura 4:30 ). Zjutraj bi seveda spala, z veseljem, če bi se dalo:D. Danes recimo sem - in sem spala skoraj 8 ur! Vem, da ni prav, če spim malo, samo nisem preveč disciplinirana in to me vedno nese, kadar delam kaj, kar mi je zelo všeč (enostavno pozabim na čas). Potem sem seveda zmatrana in zaspana zjutraj:D. Meni 2 uri na dan nista dovolj za konstantno dobro funkcioniranje, to gre 2-3 mesece (ne odlično funkcioniranje, samo rel. dobro;), potem se pa sesuje, pri drju sem lahko zadevo potegnila še za 2-3 mesece, vendar sem stankala precej redbulov in njegovih kolegov . Pa fizično sem bila uničena (recimo ful sem shujšala, čeprav sem ves čas jedla), samo možgani so še nekak furali dalje, na srečo zadnji odpovejo:). Ni, da bi mi bilo to izi, samo lahko zdržim, če je treba in lahko še vedno razmišljam in delam (ne pa v nedogled in se na koncu nekje pozna - vedno veliko hitreje zbolim, če ne spim, recimo). Tako kot lahko nekdo drug zdrži večjo bolečino in nekdo tretji dvigne precej več od mene, nič od tega pa ni prav posebno zdravo in noben tega ne dela ves čas. Mene takrat drži pokonci adrenalin, ker moram nekaj naredit ali pa ker sem v nekaj "not padla" - pač strast do nečesa, kar delam, včasih ap tudi trma (samo to še skončam:D). Sem vedno mislila, da so vsi ljudje taki... Zdaj se trudim, da bi spala vsak dan vsaj 4 ure, ne glede na projekte:D. Večinoma mi lepo rata in kadar mi ne (recimo včeraj:D), si potem nadomestim čez par dni, ko končam (recimo danes:D). Je pa to vedno lažje, ker se tamali ne zbujajo več ponoči:). Oz. če že, pridejo k nama in to je to, ni treba nič meni naredit, hehe. Je pa res, da tudi če lahko spim kolikorkoli, po par dneh, ko prinesem not malo minusa, se začnem zbujat prej kot čez 8 ur, ker imam dovolj. Samo to se tako redko zgodi:D...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|