ronja
|
Ronja, sem že v eni temi pisala, da me res zanima kako je izgledalo, ko si prostitutki (or what?) ponudila jopo, da je ne bi zeblo?
Punce so se tresle na avtobusni postaji in ker sem bila sama glih 3x bolj oblečena, so se mi zasmilile in sem ji rekla, če ji posodim, da je ne bo zeblo, preden pride bus. NI hotela . Ampak me ni izučilo in sem, ko sem naredila izpit za avto, hotela take punce pobrat in jih zapeljat, ker so se mi spet smilile, da se tresejo v mrazu in ker vem, kako je zoprno čakat 100 let, da pride bus. No, pa spet niso hotele it. En čas sem sploh skoz koga pobrala na bus postaji, ko sem se vozila v ali iz mesta, tam, kjer sem itak vedela, da grejo v isto smer. Vsi so šli, razen en mali fantek - hvalabogu, da ni šel - ampak takrat sploh nisem pomislila na to. Me je prav zgroženo pogledal, meni pa nič jasno (računite, da sem mela 18 let... sem bila ŠEEE bolj naivna kot zdaj ). Po tem, ko sem vsa zaprepadena povedala, da se me je en mulo mali zgleda ustrašil in ni hotel, da ga zapeljem, so mi seveda razložili in otrokom nisem več ustavljala.
Jazsempajaz, na enem otočiču v S Jadranu, blizu Lošinja in Suska, če poznaš. Tam je (verjela ali ne) letališče (so ga naredili za Tuđmana, ko se je enkrat odločil prit pogledat:D) in tam pristajajo velikokrat nedeljski piloti (v gl. iz italije). Za tega se žal ni dobro končalo - pilot (oče) je umrl, ostali so preživeli (mama in dva sinova, samo en je govoril, hvalabogu, da je, da smo vsaj vedeli, da je še en spodaj (oni so bili na zadnjih sedežih, ne vem, zakaj ni nihče sedel ob njemu, ampak hvalabogu, sicer bi umrl še tisti). Bil je pa prelep sončen dan, brez sapice, nič narobe, še gledala sva letalo in se pogovarjala "A ni noro, kako nizko lahko letijo in obračajo!" In v tistem - bum - samo obrnilo ga je in direkt v morje, ki je tam že tako plitko, da ga je razturilo spredaj. Ni pa to nič kaj romantično, ko si zraven - morje celo črno od olja in krvi, nič ne vidiš, vrata so vsa zvita, da ne moreš odpret, ne veš, koliko ljudi je not, dva sploh ne govorita nič, čist v šoku, en se dere (hvalabogu, da je povedal), ampak res... saj je doživetje, ampak če bi vsaj vsi preživeli...
Sem pa mela včasih precej izostren občutek za take nesreče, kdaj se bojo zgodile ali pa kje, ampak po tem, ko so na tistem mestu, kjer sem mela tak občutek, enega zaklali, sem rekla, da se ne grem več in da rajši ne bi imela teh občutkov, dokler ne morem pomagat (sem bila še otrok). Zdaj mam sama otroke in moram zanje poskrbet in sem se odločila, da bom uporabljala to intuicijo za primere, ko mi recimo reši življenje (parkrat mi je - enkrat sem zavila iz ac, brez kakršnegakoli razloga, sem mislila, da sem mogoče tako utrujena, pa da mam zato tak slab občutek - in se sparkiram in v tistem slišim gasilce kako drvijo... malo naprej je bilo verižno trčenje, 40 avtomobilov, cela štala... midve bi bili glih nekje vmes), za drugo pa zdaj noečm nič, ker me samo mori, če ne vem, kaj naredit, nimam pa časa za vse. Mogoče se bom kdaj kasneje ukvarjala s tem, trenutno se pa trudim pomagat drugače, bolj klasično:). POtem sem vedela samo še takrat, kadar se je res kaj dalo enostavno naredit: recimo ena punca mi je zgledala nekam depresivna, ko sem šla mimo nje s kolesom in sem se ustavila in jo vprašala, če je ok. Nič takega, ampak se ji je vidno zvedril obraz:). Včasih rabimo, da nas kdo pocuka in samo preseka tisti tok misli... In to lahko naredimo vsi in je čisto lahko:)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
