Anonimen
|
Moj mali je začel že malo bolj jest. Sem kar vesela. Včeraj sem ga gledala skozi okno, kako so bili srčkani, ko so sedeli za mizicami in odpirali kljunčke, vzgojiteljica (oz. pomočnica, zame je to eno in isto, mi je prav vseeno, kaj je po nazivu, zato obe kličem vzgojiteljica!) je imela pred njimi tri jogurte, v vsakem eno žlico. Pa je dala enemu eno žličko, jo odložila, dala drugemu drugo žličko, odložila, pa tretjemu in spet prvemu... mali pa so mirno sedeli in jedli. Saj sploh nisem mogla verjet.
Danes je pojedel celo dva krožnika juhe z zlatimi kroglicami!!! Ampak potem ni hotel jest špinače in pire krompirja. Me zanima, kako se bo odnesel jutri, ko bodo imeli ričet. Blek.
Drugače pa imajo med zajtrkom in kosilom tudi sadje, pa napolitanke, smokije... skratka, tisto, kar jim prinesemo starši v skupino.
Zdaj pa tako - čeprav vidim, da se je mali lepo unesel v skupino, nimava nobenih problemov s spanjem, carta se res nonstop pri meni (pa sem prav srečna, da se in me to ne moti), problem je v meni. Namreč glede jaslic se ne morem in ne morem znebiti slabega občutka.
Pogovarjala sem se že o tem z mamo, pa z mojim možem, vendar si ne morem priti do dna. Vsakič, ko grem po njega, razmišljam, če je jokal, zakaj je jokal in si ga predstavljam objokanega v kotu... čeprav vem, da bi tudi našim vzgojiteljicam bilo hudo, če bi imeli takšnega otroka.
Eh, saj samo kompliciram, saj vem. Malemu v vrtcu nič ne manjka. Manjka le meni nekaj kolesc v glavi.
|