ronja
|
Pelin, mogoče imaš prav, da res obstajajo tako disciplinirani in pridni starši - sama si nekak ne predstavljam, da bi ne skliznila takoj, ko se to da:D (itak te dovoljkrat res rabijo - vsaj eden se že najde). Se mi zdi, da sem prelena za to non stop igranje z njimi. Meni je fajn, da kdaj kaj skup počnemo, zgleda pa v večini primerov to tako, da dam materiale za izvedbo želje, včasih si želita še kaka navodila, če reči ne poznata, večinoma pa niti to ne; odkar pa imata svojo košarico (z barvicami, flukiji, šmir papirjem, zvezki, lepilom, škarjami, itd...), pa večinoma niti to ni treba, včasih me zjutraj, predno do konca zrihtam malega, čaka že cela skladovnica risbic ali pa recimo lutk iz papirja:D
R. je bila taka kot dojenčica - ves čas hotela igrat tako, da se nekdo igra z njo, nobena igračka ji ni bila zanimiva, razen če jo je nekdo pobiral, ko jo je metala . Nama se pa včasih takoooo ni dalo... MOgoče si zato ne predstavljam, zakaj bi kdo šel motit otroka, ki se ma sam s sabo čisto fajn in da mir in ne žveči kablov, ni našel noža itd... Mislim, ker midva sva živela za te trenutke . Tamaladva nista taka, niti po karakterju, sicer imata pa še starejše animacije in ni problema. Tamala vsak dan kar nekaj časa "bere" knijgice - gleda, lista in čisto not pade. In je zadovoljna. Tudi v vrtcu včasih to počne, ker so tam druge knjigice in jih sploh mora pogledat;). Ampak njej je to fajn (sta jo tudi vzg. vprašali, pa je rekla, da bi rada zdaj v miru to pogledala), zakaj bi jo motila? Če ji mali nagaja, ga odnesem proč, to je pa tudi vse. Recimo, ko se je on rodil, je bilo tamali všeč, da se je pozornost njene sestre usmerila še nanj in je ona večkrat prišla do svojega mira. Saj rabijo tudi čas z nami, samo ni treba, da je to lih takrat, ko se majo sami s sabo čisto fajn, ne?
Pa a ni fajn, ko si kaj svojega zmislijo:). Včasih te na rit vrže, kaj vse se spomnijo! Danes je R. delala nalogice (mi je narisala punčko s pegicami in potem moram jaz rešit: dežuje in za vsako dežno kapljico moram prečrtat eno pegico, ker ji jo spere dež - pegice ma namreč narisane, niso prave - mi je vse razložila ).
pa kaj drugi starši ne podijo otrok kdaj stran, ker bi radi meli mir? Sem mislila, da to vsi starši delamo... Saj moraš kdaj kaj naredit, kar ni vezano nanje oz. celo ne smejo bit zraven, ker je nevarno, recimo? pa tudi enostavno meni ne znese, da bi bila 24/7 non stop samo z njimi v mislih in fizično... Moram tudi jaz kaj drugega delat...
Res pa je na to že čežana na eni drugi temi opozorila in sem postala potem pozorna, da na raznih delavnicah dejansko starši delajo z otroki/namesto njih - ampak jaz si to skkupno delo drugače predstavljam - mislim, otrok reže za svojo zadevo, jaz pa sem zraven, pa mogoče režem nekaj svojega, vsekakor pa se ne vtikam v njen projekt, saj mam svojega, če ga čem . Zdaj mam itak en 10 kilski projekt večinoma zraven, ki ne dopušča nekega vtikanja v razne druge reči in sta mi najbolj hvaležni, če ga samo držim toliko proč, da jima ne uniči, kar delata . Potem se pa včasih zgodi, da začnejo drugi "pomagat" mojim malim, ker se z revicama nihče ne ukvarja... Pa jim ni nič jasno, ko jih pošljeta stran, ker bosta onidve to že sami:D. Jaz se pa samo režim iz kota:D. To je bilo ravno zadnjič na enih delavnicah, naredila ni pa nič slabše od tistih, kjer so starši "pomagali" .
Mogoče je pa lenoba na koncu dobra stvar . Sem enkrat brala en blog, kjer je mama razmišljala točno o tem, da se je njena hči sama spravila delat metlo za kostum, ker se pač mama nikoli ne bo: "Hkrati me veseli in straši, da so moje najboljše vzgojne rešitve narejene popolnoma po naključju/po nesreči", če šlampasto prevedem.
Se pa zeloooo strinjam, da majo današnji že predšolski otroci čiiiiisto preveč aktivnosti. Vsak dan slišim na igrišču, pa tudi na delavnicah v vrtcu ali kar tako v garderobi...: "mami, jaz bi se še igral/a, ne bi šla v glasbeno/na karate/na plesne/..." Včasih mi je kar hudo za njih, ker se mi zdi, da hočejo starši najboljše, vendar nisem tako prepričana, da vejo, kaj je najbojlše... Če ne bo tisti otrok ravno vrhunski violinist ali karateist, jim kasneje verjetno ne bo tako zelo hvaležen za to norenje v predšolskem času...
Meni se zdi, da otroci rabijo predvsem čas: svoj in od staršev, vse ostalo pa - če je časa dovolj, ok, če pa je to na račun prvega dvojega, pa po moje ni glih najboljši kompromis...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ves čas gleda, v kateri meni je, včasih smo meli en poster s ptiči, pa sta jih obkrožali, ko sta jih videli, gledata, katere živali pridejo, ko futraš račke, kako visoka je voda v reki,... Ma, meni se ne zdi, da bi bili tako slabi opazovalci, ravno obratno! Se spomnim, ko sva šli v zoo, ko je bila še čiiiisto micena - in ji kažem jaz tam zebre, ona pa meni z znaki pokaže ptič. Jaz ji hočem že razložit, da to ni ptič, ko vidim, da kaže gor, kjer je nad nami letela štorklja... 
Se zna pa vse supaj sprevržt v divjanje. Špela ima zadnje čase tudi ustvarjalne trenutke(ure), ko sedi in riše, barva, striže... Miha tačas tečnari meni ali pa najde kako igro ki paše bolj ven kot notri: tenis, skosice, poganjalci (no, to imata oba notri in se včasih igrata, da gresta na morje 
Jaz si nisem upala 
