mojamura
|
Sveta jeza (pridiga)
Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser:
Moji lubi Slovenci!
Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost:
Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali
demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne
prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti,
zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.
Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse,
kar niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali
brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili
po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili
proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.
Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se
delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali
so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo
izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali,
razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za
njihove barabije.
Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so
prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot
svoje gate in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in
zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za
oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in
človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.
V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke
bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od
ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res
ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo
tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho,
polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske
kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili
steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke,
avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili
plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo,
in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi
Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše
življenje.
Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše
obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekačili po vaših glavah
s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo,
superiornostjo, in to vse za to, da bi prikrili svoje goljufije,
svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in
podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si
prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti
pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in
obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste
zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z
roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so
vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja,
resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš,
kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem
mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo jim je v dvajsetih
letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse
kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici
na nič ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno,
skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen,
da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In
gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s
svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in
nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu,
ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima
še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji
lubi Slovenci! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere
polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša
leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč
sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu,
ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to.
Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.
Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do
bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!
Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?
In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv!
Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za
upor? Kam je izginil ponos?
Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš
izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo
kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in
kij v svoje roke.
* Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z
nagovorom: >Moji lubi Slovenci<. Ena od najpomembnejših stvari v
Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva.
Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja
do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse
skušnjave in preživi vse viharje.
_____________________________
Assumption is mother of all fuc*k*ups.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
