ronja
|
Spoštovanje se pridobiva skozi vse življenje z dejanji. Ali otroka zatiraš, ali se mu podrejaš ali pa najdeš srednjo pot. Sam srednja pot je najtežja.
Podpis.
Tudi sama nisem razumela članka kot "je treba delat" in s slednjim se tudi sama ne strinjam. Pri nas nimamo problemov s tem, da bi recimo rabili kofete, ker je stanovanje majhno, pa se dejansko hitro vse pozna . Recimo dam puncama "skrivnostno šktalo", kjer je not tudi obarvan riž in jima povem, da kar ga bo šlo ven, ga morata potem nazaj not pobrat. In ga super najdeta in pobereta in tega ne delata zato, ker bi jih sicer dobili čez rit (ker ju še nikoli nisem udarila), ampak ker vesta, da če ga bosta pogubili, ga ne bo več in da ne moremo po rižu hodit in da bi ga Svit lahko dobil v usta in to ni ok za male dojenčke. Zelo izi:).
Malima je jasno, da če polijeta mizo, jo mora nekdo pobrisat. Vesta, da če bom to jaz, bom imela manj časa za njiju in če bo to prevečkrat, bom sitna:D. In si sami želita pobrisat mizo, ker se jima zdi bolj enostavno, da sami zase pobrišeta, pa mam jaz čas, da kaj skup počnemo. Itak da moraš še malo popravit za 3 letnikom in ja, imaš več dela. Ampak nisi pa tako siten, ker veš
matkurja, tudi jaz se strinjam z ankico, čeprav nisem bila tako strogo vzgajana - ampak kadar me je mami "čez rit", je nikakor nisem spoštovala - v bistvu je takrat spoštovanje izgubila, ker otrok čuti tvojo nemoč, da ne znaš drugače ali pa da se ne znaš kontrolirat, kadar si jezen. Kar ni dobro, ne eno ne drugo. Ne rečem, da ni včasih bojlše, da otroka čez rit kot da mu dovoliš letat na cesto, ampak na splošno pa se mi to ne zdi dober pristop. Oče me ni nikoli udaril, pa sem ga (tudi zato) vedno bolj spoštovala in bolj ubogala.
Ti svojih staršev zato nisi prezirala, lubi svojih tudi ne, pa jih je večkrat dobil, jaz pa mami sem. Pa me ni mlatila, niti pod razno, v bistvu me je po moje veliko manjkrat udarila kot pa druge mame v našem otroštvu. Ampak meni je takrat vse dol padlo. Eni smo pač bolj zamerljivi:D. Enostavno se mi je zdelo pod častjo. Še zdaj se mi zdi - za obe strani: in za otroka s tistim občutkom ponižanja in nemoči in za starša s tistim občutkom nemoči, da drugače ne zna in ponižanja, da se spravi na ta nivo. Ker z otroci se da drugače zmenit. Ne rabiš jih tepst, da dosežeš svoje in da te upoštevajo. Traja včasih ta sistem dalj časa na začetku, zato pa dobiš ta čas nazaj, ko nečesa ne delajo zato, ker se te bojijo, ampak ker vejo, da je to narobe. Bližnjice pri vzgoji navadno niso dobre na dolgi rok - bližnjici sta oboje: da otroka treščiš, ker ti ni všeč, kar dela ali pa da se delaš, da ne vidiš in mu vse pustiš. V obeh primerih si na začetku hitro gotov, se pa ne splača na dolgi rok.
Sama mislim, da v družini ni treba imet takih odnosov kot v podjetju: šefe oz. gazda in podrejeni... Mislim, da če imaš otrokovo spoštovanje in zaupanje, se ti otrok precej pusti vodit že zato, ker ti zaupa, da delaš najboljše zanj, čeprav mu ni všeč. Ve, da se trudiš ti in sodeluje tudi on. Seveda ne vsak dan enako, jasno, da se spičite, jasno, da je kak dan težek, ampak tako, na splošno pa to precej dobro laufa:).
Vsak je kdaj jezen na otroka in bi ga najrašji tresnil. Ampak eni jih ne. In s tem po moje ravnotako dobivamo otrokovo spoštovanje: in otrok vidi, da se da drugače, da se da bit jezen na drug način in da se da zmenit tudi drugače. In to poberejo in kopirajo. In potem je vse lažje:). To, da nečesa ne dovoliš, ne pomeni, da ga moraš zato treščit ali pa kaznovat na nek čuden način. Lahko samo ne dovoliš in pika. Otrok se dere, ti rečeš, da ne, da ima pravico bit jezen, ampak ne tako, da zbudi vse sosede, recimo;).
Nikakor nisem za permisivno vzgojo, da mu pustiš, da dela povsod raztur in ga morajo povsod drugi mirit (sem imela priliko videt take otroke;). Ampak tudi nisem za tepež. Kot da bi obstajali samo ti dve možnosti.
Spoštovanje otroka dobiš po moje zelo podobno kot spoštovanje odraslega: da narediš to, kar je prav, čeprav je težje.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
Ful res, se mi zdi. 
