Anonimen
|
Pozdravljene!
Znašla sem se pred težko življensko odločitvijo. Vesela bom, če mi boste napisale vaše menje, stališča, lahko tudi kritike. Odločitev bom mogla tako ali tako sprejeti sama. No, po tihem sem jo že. 
Stara sem 32 let. Doma imam slabi dve leti starega fantka. Pred prvo nosečnostjo (stara 28/29 let) sem imela hormonske motnje in sem na vsem lepem izgubila M. Težavo smo uspešno rešili s hormonskumi tabletami. Po prenehanju jemanja tablet sem v četrtem ciklu zanosila. Na prvem pregledu pri G mi je le-ta rekla, da je (glede na moje izvide) presenečena, da je šlo brez "pomoči" in da z drugo zanositvijo ne smem predolgo čakati, ker bom verjetno kmalu prišla v meno. Tudi zaradi tega sva se s partnerjem zelo kmalu odločila, da poskusim ponovno zanosit. Nezaščitena sva od otrokovega 8. meseca, torej že 14 mesecev in še vedno nisem noseča.
Največja dilema, ki me trenutno muču pa je povezana s službo. Pred porodniško sem bila zaposljena v eni propadajoči gradbeni firmi. Dejansko nisem vedela ali bom sploh še imela službo, ko se mi izteče porodniška. Službo sem želela menjati že pred prvo zanositvijo, vendar sem se takrat odločila, da dam prednost družini. Ni se mi zdelo prav, da menjam službo in potem kar zanosim, zato sem vztrajala in porodniško dočakala pri starem delodajalcu.
Po izteku porodniške sem se vrnila na staro delovno mesto. V upanju, da čim prej zanosim, nisem intenzivno izkala druge službe. Sicer pa stanje v gradbeništvu trenutno vsi dobro poznamo. Služb skoraj ni. Hodila sem v službo in bila par mesecev brez plače. Samo vprašanje časa je bilo kdaj bo vsega konec in bom pristala na zavodo. To se je maja tudi zgodilo. V tem času sem enkrat celo zanosila, vendar se je vse zelo hitro končalo s SS (brez čiščenja).
Sedaj pa se je zgodil velik preobrat in se mi je nasmehnila sreča. Dobila sem službo za 4 leta. Pojavila se je ponovno tista slaba vest, da ni prav, da sedaj zanosim. Službe sem zelo vesela in če bi mi dal nekdo čarobno paličico, da jo lahko uporabim in zanosim kadar želim, bi jo uporabila čez kakšne pol leta. Ne vem pa ali naj se sedaj zaščitim ali naj pač vse prepustim naravi in ona odloči kdaj bo, pač bo. Lahko zanosim danes, čez nekaj mesecev ali celo let. Razjeda me samo skrb, ker že 14 mesecev ne uspe in ne vem ali sploh bo uspelo.
Do sedaj sem že bila pri G, kjer sem oddala kri (3.-5. dan cikla) in partner je naredil spermiogram. Mojih izvidov še ne vem. Naslednji teden grem ponovno k njej s spermiogramov in bom videla kaj se dogaja z mojim hormoni.
Zanima me vaše mnenje. Kako bi (mogoče celo ste) odreagirale, če bi dobile novo sodelavko, ki bi po enem mesecu povedala, da je noseča. Kako bi se počutile kot delodajalec? Ali je bila katera v podobni situaciji in je celo takoj zanosila.
Moje mnenje je, da je naš neuspeh v veliki meri pogojen s stresom in psiho ("mora ratat", ker bom brez službe - tako sem živela zadnje leto). Poleg tega sem bila kar naprej bolana - sem vse pokasirala za sinom, ki je pridno nosil viruse iz vrtca. Omenim naj še, da imamo doma zelo aktivnega otroka, ki se še vsedno kar naprej zbuja in je veliko bolan (viroze, angine). Redko spim 2-3 ure v enem kosu. Podnevi pa akcija in trmaaaaaaa.  On niti pribljižno še ni pripravljen deliti mamice z bratcem ali sestrico.
Vedno sem govorila, da bo uspelo, ko bo pravi čas. Narava/bog že ve kaj dela. Ali naj se preprosto prepustim in ko bo pač bo. Takrat bo sigurno pravi čas. Pa tudi če takoj. V teh štirih letih kolikor imam zagotovljeno službo v vsakem primeru nameravam it na porodniško, saj mi biološka ura že tiktaka.
Vesela bom vsakega mnenja, tudi kritik. Pričakujem tudi kakšno neokusno - tako pač je na forumih. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, če se ne bi štekale, bi bla skoraj malo vesela 
, če bi bla delodajalec, sprva, ne bi bla ravno navdušena, konec sveta se mi pa ne bi zdel, ker ni nihče nenadomestljiv in bi šla v akcijo, ter iskala zamenjavo. vseeno bi delavki čestitala za nosečnost, ker je kljub vsem okoliščinam to lep dogodek oz stanje.
. Samo dvomim, da so vsi delodajalci taki,.. sploh pa, težko rečem, ko jaz še nisem bla nikoli delodajalka. 
