Nika v službi
|
Midva sva skupaj 18. leto, od tega letos teče 14. leto od poroke, 1 otrok, krasen mož, on pravi, da sem "luštna in naporna". In ja, imava se še vedno neskončno rada. Ravno včeraj zvečer v postelji se mi je prav milo storilo, ko me je poklical z ljubkovalnim imenom, ki sem ga dobila na začetku najine veze, in mi rekel: .... , a veš, da sem jaz še vedno tako zaljubljen vate!" Vesela sem, ker ga imam, čeprav to ni več tista vihrava zaljubljenost (čeprav le-te pri nama niti ni bilo, saj ne na način, kot ga nekateri opisujejo), je pa globoka, pristna ljubezen, povezanost, predanost, zaupanje, spoštovanje. Ko pride vihar, tudi hitro mine, saj že vsa ta leta absolutno vztrajava, da težavo, problem rešiva čimprej in da ne hodiva skregana spat. Pri nama je to preprost recept, ki funkcionira. In kot vedno poudarjam - za partnerja si moraš vzeti čas. Midva imava najine male pobege - kavica, sprehod, savna, kratek oddih v dvoje, kakšna masaža, kino, večerja, skupno kosilo med službo... ti trenutki nama ogromno pomenijo in tudi zaradi njih sva to, kar sva. Čeprav zveni osladno in kot reklama za nekaj sladkega, jaz vedno znova rečem: Hvala, ker si (moj).
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi..... F. Lainšček
|