ronja
|
Ko sem bila mala, sem vedno rekla, da bi imela 5 otrok: 3 svoje in 2 posvojena, da bi še komu pomagala. Potem sem ugotovila, da v Sloveniji s tem ne bi nikomur pomagala, ampak samo odžirala prostor ljudem, ki sploh nimajo svojih otrok in sem idejo o posvojitvi opustila (razen če se razmere spremenijo). potem sem mislila, da bi imela 4 svoje, ker potem ni nikoli 2:1, če se kregajo, pa všeč so mi sode številke . Mal heca, ampak nekak se mi je to zdela fajn cifra.
Zdaj imava dve in nisem več tako ziher, da bi jih imela 2x toliko... Vidim en kup logističnih problemov: drug avto, večji hladilnik čez par let, precej večje stanovanje, itd... Po svoje se mi zdi tudi zelo enostavno z dvema otrokoma - proti logistiki večih (ne moreš več met v vsaki roki enega, recimo, ne moreš it z njima rolat z vozičkom, ker so 3je in ne grejo v voziček, kolesari pa naša starejša še ne, ne moreš na izlete spet nekaj časa, itd...)
Ko sva začela, se nisva nič dogovarjala o tem, koliko otrok bi imela . Oba sva si želela nekoč (čez dolgo časa , kakor je tudi potem bilo) imet družino in otroke (torej več kot 1). Potem kasneje si je lubi želel 2, zdaj pravi, da bi pa mogoče še mel kakega.
Ne vem, mogoče bova ostala na 2, mogoče bova imela še kakšnega. Se bova sproti dogovorila . Ne zdi se mi to nobena katastrofa - ne bi hotela imet otroka, ki si ga on ne bi želel, razen če bi se nama pač zgodil neplanirano - v tem primeru sva se pa tudi že zmenila, da bi ga obdržala.
Vse ima svoje prednosti: z enim otrokom je zelo enostavno kamorkoli it in imaš več denarja, dva se skupaj igrata in sta si za družbo, trije se lahko grejo tudi druge igre, itd... Pa luštni so. Samo tudi naporni .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
